Hlapec Jernej in njegova pravica

»Jernej, tako je naredila posvetna postava: Jernej bo zidal hišo, in kadar bo dozidal: gospodar na peč, Jernej čez prag; Jernej bo oral in bo sejal in bo žel: gospodarju žetev in kruh, Jerneju kamen; Jernej bo kosil in Jernej bo mlatil, Jernej bo spravljal seno in slamo, in ko bo napolnil skedenj in podstrešje in hlev: gospodar na mehko posteljo, Jernej na trdo cesto; postarala se bosta gospodar in Jernej: gospodar bo sedel na zapečku in si bo palil pipo in bo prijetno dremal; Jernej se bo skril za hlev in bo poginil na gnili stelji. Tako je naredila posvetna postava. Božja zapoved pa je naredila: trpi krivico, Jernej, in kadar te udari sosed na desno lice, ponudi mu še levo; in če ti ugrabi suknjo, daj mu še srajco!« (Ivan Cankar) – »Božja pravica, ki jo hoče Jernej, je v njegovi zgodbi celo za tiste, ki vanjo verjamejo, na voljo šele na drugem svetu. Zato Jernej na tem svetu nima nobenih šans. Svet je enostavno preveč drugačen od tistega, v katerega je verjel, ko je pridno delal in molil. Ko spozna, da na njem ni Božje pravice, zažge, kar je zgradil, saj mu nič drugega ne ostane. Ljudje mu ponujajo družbeno miloščino, on pa zahteva enakopravnost z gospodarjem. Jernej ima tisto, kar je ustvaril, za svoje, vendar mu pot do Božje pravice onemogoča Zakon o privatni lastnini …« (Andrej Rozman Roza)

Cankarjevega Hlapca Jerneja smo svoj čas vsi prebrali. Bi ga spet? Težko. A zdaj imamo res novo priložnost – prebrati ta Cankarjev prekrasni, čeprav arhaično, skoraj svetopisemsko zveneči tekst v izdaji za naš čas. In kaj ga dela tako sodobnega? Imenitne ilustracije Damijana Stepančiča in spremna beseda Andreja Rozmana Roze. Ko knjigo preberemo, vidimo, kako sodobna je. Postavnih in ponosnih gruntarskih hlapcev sicer že zdavnaj ni več, je pa obilo delavcev, zaposlenih za določen čas, ki jim delodajalci ne plačujejo prispevkov od zasluženih plač ali pa jim niti plač ne dajejo ob dogovorjenem času. Kako naj ti uveljavijo svojo pravico? Zažgejo privatno lastnino svojih gospodarjev, ki so jo soustvarjali? Revolucija, ki jo klical Cankar in smo jo sredi prejšnjega stoletja tudi doživeli, ni prinesla (od)rešitve in pravice, pač pa veliko žrtev. Ko bi pred volitvami 2014 doživeli vsaj to, kar je pred volitvami 1907 uspelo Cankarju: »Hotel sem napisati agitacijsko brošuro za volitve, pa je nastala moja najboljša novela.« Čakamo torej tistega, ki bo zmogel nekaj podobnega za naš čas. Če ni pravice, si zaslužimo vsaj en mali prav.