Jezen otrok
Število seminarjev in količina strokovne literature na področju obvladovanja jeze vsako leto narašča. Kot da bi se vsi samo še jezili. Otroci in odrasli. Mogoče ne moremo iskati razlogov za to samo v nezadovoljstvu ljudi, ampak v tradicionalni vzgoji, ki je jezo imela za nekaj slabega. Jeza je bila in je še vedno nezaželena. Ne samo dejanja, ki jih povzroči jezen človek, tudi samo čustvo se uvršča med negativne in za mnoge nesprejemljive. K temu je najbrž pripomoglo tudi navdušenje nad pozitivnim razmišljanjem, ki ga mnogi tolmačijo kot počutje brez jeze, nezadovoljstva in žalosti.
Preskok iz zgodovinskega stanja, kjer otrok ni kazal posebnih čustev, kaj šele da bi jih lahko svobodno izražal, pa do evforičnega obvladovanja sveta s pozitivnim razmišljanjem mnoge dela zmedene. Svoj delež k zmedenosti dodajo še mediji, ki vsak na svoj način oddajajo recepte za srečno otroštvo, še bolj srečno življenje in najbolj srečen svet, sestavljen iz reklam. Če v ta harmoničen in čudovit svet vdre otrok s svojo jezo, je prva reakcija odraslih, da ga ustavimo. Torej še nismo naredili zgodovinskega koraka. Čeprav pravimo, da razumemo otroke in jih sprejemamo takšne, kot so, je to velikokrat laž. Nihče noče gledati otroka, ki kot zmaj bruha ogenj. Nihče ne bi imel otroka, katerega jeza je nepredvidljiva. Nihče si ne želi otroka, ki je večino svojega časa jezen. Predvsem je to moteče, kadar to jezo stresa naokrog in ji ni videti konca.
Otrok ima za to običajno razumljiv razlog. Dokler jezo samo ustavljamo, je ne bo nič manj. Pošteno bi bilo, da dovolimo, da otrok občuti jezo. Naj jo občuti tako, kot jo pokaže, z vsem telesom ali z glasom. Šele občutenje čustev v globinah sebe je osnova za napredek. Dokler pa to delamo samo površno in se ustrašimo svojih reakcij (zaradi drugih ljudi) in jih grobo prekinjamo z razumskim obvladovanjem in naučenimi (nekoristnimi) tehnikami, pa je tako, kot bi se naša čustva nekje zataknila. Ponavadi kar nekje v telesu. Otroci jih spravijo v trebuh, odrasli v želodec in glavo. In tam čepijo vsa ta čustva, dokler spet ne pride do dražljaja, ki jih zbudi. Čustvene reakcije so vedno telesne. Navznoter ali navzven, odvisno od naše osebnostne strukture. Menim, da so boljše, čeprav manj prijetne za okolico, tiste reakcije, ki so vidne in doživete na zunaj. Tiste od znotraj ostajajo dalj časa in naredijo največjo škodo svojemu povzročitelju. Grizenje nohtov, puljenje las, grizenje ustnic, praskanje, rezanje in še kaj bi se našlo na seznamu mučenja samega sebe. Napadanje z besedami ali s pestmi obravnavamo kot mučenje okolice. V obeh primerih pa gre za veliko doživljanje neke stiske, ki je otrok ne zmore predelati sam. Pokaže jo, tako kot jo pač zna. Otrok nima izkušenj niti ne obvlada tehnik izražanja in obvladovanja jeze. Mogoče smo z besedo obvladovanje le nekoliko pretiravali. Jeza ni tako zelo grozeča zadeva, če ji dovolimo, da teče. Kot reka se razlije čez bregove največkrat takrat, ko je količina čustev prevelika. Tudi čustva bi morala biti pretočna. Zato naj velja, da jeze ne ustavljamo. Ko je otrok jezen, ne potrebuje odraslega, ki mu dopoveduje, da ne sme biti jezen. »Vidim, da si jezen. Vidim, da te je razjezilo to in to … Si pa res videti zelo jezen.« To so stavki, s katerimi otroku povemo, da smo opazili njegovo počutje.
Poskrbimo za varnost. To je vse za prvo pomoč. Dopovedovanje, moraliziranje ali preusmerjanje ne prinese rezultatov. Samo bodimo ob otroku. Bova skupaj počakala. Vse bo še v redu. Jezen otrok potrebuje varnost. Nikakor ne potrebuje starša, ki je jezen, prestrašen ali nemočen. Potrebuje tudi čarobno formulo za sovpletenost, ki je sestavljena iz časa in razumevanja. Ko si vzamemo čas za otroka, spoznamo tudi vzroke za jezo. Največkrat je vpletena želja po moči, po pozornosti in varnosti. Ko otrok to dobi v zadostni meri, se počasi izgubi tudi jeza. Videti je tako enostavno, da bi bilo treba zakomplicirati, kajne.