Radi obujajo spomine

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 9. december 2013 / 23:00

Upokojeni predilci nekdanjega kranjskega Tekstilindusa že vrsto let ohranjajo prijateljske stike, enkrat letno pa se skupaj dobijo na predprazničnem kosilu. Letos se jih je druženja v gostilni Kot v Kranju udeležilo štiriindvajset.

Dobro vzdušje je bilo med delavci obrata predilnice prisotno že za časa, ko so še vsakodnevno hodili v službo, zato so se odločili stike ohraniti tudi kot upokojenci.

»Že kot sodelavci smo se družili in šli vsako leto odpret poletno sezono dopustov v Novigrad in med nami ni bilo nikoli slabe volje, le povezanost in solidarnost. Odkar pa smo upokojeni, se enkrat letno – konec novembra ali v začetku decembra, dobimo v eni od kranjskih gostiln, da se skupaj poveselimo in obudimo kakšen spomin. Čeprav ima večina zelo nizke pokojnine, si to vedno privoščimo,« nam je povedal ponudnik srečanj, 83-letni Boris Pertot, ki je v Tekstilindusu delal kar 41 let, upokojil pa se je pred štiriindvajsetimi leti. Začel je kot čistilec strojev, končal pa kot obratovodja predilnice, ki je nekdaj zaposlovala okoli petsto delavcev. Na seznamu tistih, ki se še srečujejo vsakoletno, jih je danes še 35. »Pošiljanja vabil sva se lotila skupaj z Marinko Javornik, ona je bila zadolžena za ženske, jaz pa za moške. Zbralo se nas je 24, od tega je najstarejši Lojze Osterman dopolnil že 87 let, med ženskami pa mu sledi Kati Urbanc s 86 leti,« nam je še povedal Pertot in dodal, da jim tem za pogovore nikoli ne zmanjka. Zaradi starosti in težkih pogojev dela jih pestijo zdravstvene težave, veliko veselja jim prinašajo vnuki, vsako srečanje pa je lepa priložnost predvsem za obujanje spominov iz nekdanje službe. Kot nam je še zaupal nekdanji obratovodja, so prva leta na delo v Tekstilindus delavci iz Kranja iz okolice hodili peš ali pa s kolesi, a kljub temu niso zamujali v službo. Ker je bilo od vratarnice do predilnice sedem minut hoje, se je njihov delovnik začel že pred šesto zjutraj, saj delo za stroji ni smelo zastajati. Spominja se sodelavke, ki se je na delo vsako jutro iz Vodic odpravila peš in tako hodila kar tri do štiri ure v eno smer.

»Danes v službah ni več sproščenega vzdušja, odnosi so napeti, mi pa smo radi hodili na delo, čeprav smo imeli nizke plače,« so družno zagotovili upokojeni predilci Tekstilindusa in si obljubili, da se zopet srečajo čez leto dni.