Jeseničan v hokejski dvorani slavnih

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. junij 2009 / 06:00

Mednarodna hokejska zveza je ob letošnjem svetovnem prvenstvu v Bernu Rudija Hitija uradno sprejela v hokejsko dvorano slavnih v Torontu, in gotovo ni Gorenjca, ki ne bi bil prepričan, da si za svoje mojstrovine na ledu to resnično zasluži.

Kljub temu da naša hokejska reprezentanca letos ni igrala na svetovnem prvenstvu skupine A v Švici, so slovenski, še posebej pa gorenjski ljubitelji hokeja ponosno čakali na dan in zgodovinski trenutek, ko je bil 5. maja Rudi Hiti v Bernu sprejet v hokejsko dvorano slavnih Mednarodne hokejske zveze (IIHF). Simbolično priznanje je prejel iz rok predsednika IIHF Renerja Fasela. Rudi Hiti je tako postal drugi slovenski hokejist, ki je bil sprejet v dvorano slavnih v Torontu. Pred njim je ta čast pripadla enemu od pionirjev hokeja na ledu v Sloveniji, Nestlu Aljančiču starejšemu.

»Na posebni slovesnosti v Bernu, kjer sem dobil plaketo, so bili ob najvišjih funkcionarjih Mednarodne hokejske zveze tudi predstavniki hokejske dvorane slavnih iz Toronta, ki skrbijo za tako imenovani »Hall of Fame«. Zanimivi so bili govori, ko so nas, nove člane dvorane slavnih, predstavljali navzočim. Tako je predsednik Fasel vsem, posebej pa gledalcem, ki so prireditev spremljali po televiziji onkraj luže, najprej pojasnil, kje je sploh Slovenija. Povedal je tudi za uspehe naše hokejske reprezentance, ki je kljub majhni deželi in majhnemu številu hokejistov že igrala tudi v skupini A, med najboljšimi reprezentancami na svetu. Žal moja generacija ni imela te možnosti, saj je bila elitna skupina zmanjšana na šest ekip. Sem pa zelo vesel, da smo igrali na dveh olimpijskih igrah, leta 1968 v Grenoblu in štiri leta kasneje v Saporu,« je po vrnitvi iz Švice povedal Rudi Hiti, ki je mesto v dvorani slavnih dobil med tako znamenitimi hokejisti, kot so Vladislav Tretjak, Wayne Gretsky, Mario Lemieuks in številni drugi, saj je hokejski hram slavnih prve hokejiste, sodnike, pa tudi hokejske delavce, zaslužne za razvoj tega športa, začel sprejemati že leta 1961.

»Mislim, da je sprejem v dvorano slavnih največje možno priznanje, zagotovo sem ponosen nanj. To je priznanje za vsa minula leta, za nastop na vseh svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah, za vse trenutke, ki sem jih preživel s hokejem. Ni pa to le priznanje meni, ampak tudi generaciji hokejistov pred menoj in vsej moji generaciji. Če ne bi bilo vztrajnih predhodnikov in če ne bi bilo nas, tudi ne bi bilo naslednikov, ki držijo naš hokej na visoki ravni, saj so ves čas razpeti med nastopi v elitni in drugi skupini svetovnega hokeja,« tudi pravi Rudi Hiti, ki je leta 1970 prvič dobil tudi ponudbo iz najmočnejše hokejske lige na svetu, NHL. Njegova prva izkušnja pa se je slabo končala.

»Res sem šel na pripravljalni kamp moštva Chicago Blackhawks, vendar pa na pot nisem odšel popolnoma pripravljen, saj sem le dva meseca pred tem z noge snel mavec. Že na prvi tekmi z ekipo pa sem dobil plošček v glavo in kasneje sem razmišljal, da je bila to morda celo sreča, saj je vprašanje, če bi koleno zdržalo napore igranja v NHL in prav lahko bi se zgodilo, da sploh nikoli več ne bi mogel igrati hokeja. Zdravniki so me namreč takrat opozarjali, da bi nova poškodba lahko pomenila zaključek kariere. Čeprav je želja vsakega hokejista igrati v NHL, pa mi danes ni žal, da se je vse končalo že na začetku. Morda pa je nekdo od zgoraj videl, kaj se dogaja z menoj, in je rekel, da je bolje, da dobim plošček v glavo in grem nazaj domov …,« se danes z nasmehom na licih spominja Rudi Hiti, ki je nato čez tri leta zavrnil tudi ponudbo ekipe Los Angels Sharks, saj je bila takrat v Jugoslaviji zlata doba hokeja, Rudi, ki je s svojo atraktivno igro polnil domače dvorane, pa se je odločil, da raje ostane pri ljubljanski Olimpiji, kjer je dobil celo boljšo ponudbo.

Nov mejnik na hokejski poti pa je bilo za Rudija leto 1974, ko je prvič odšel v Italijo, k ekipi Allega. Nato je igral tudi v Bolzanu, kjer je v štirih letih osvojil tri naslove državnih prvakov in s svojo atraktivno igro postal pravi klubski junak. Leta 1980 se je za dve leti vrnil v Olimpijo, nato znova odšel v Italijo k ekipi Coma in ob zaključku kariere spet zaigral za Jesenice.

»S hokejem sem povezan vse življenje, sedaj imam na Bledu že četrto leto društvo, kjer igra 87 mladih. Imamo tudi takšne, ki si igranja hokeja ne morejo privoščiti, zato lahko trenirajo brezplačno. Zavedam se namreč dejstva, da v današnjem času bratje Rudi, Gorazd in Drago ne bi mogli začeti igrati hokeja, saj je bila mama samohranilka in enostavno za hokej ne bi bilo denarja. Mislim pa, da je moje priznanje lahko spodbuda tudi za njih, da lahko v hokeju vidijo del svojega življenja in vanj usmerijo svoje ambicije,« tudi pravi danes 62-letni Rudi Hiti, ki še vedno najbolj uživa, ko obuje drsalke.