Na mladih svet stoji

Za nami je petindvajseti maj, dan, ki za mnoge ostaja dan mladosti. Lahko bi ga še vedno praznovali, kajti mladost ima mnogo razlogov za praznovanje. Ime praznika bi ohranili, saj ustreza mladim in starim. Vsi dobimo mladost. Nekaterim jo uspe v duši obdržati za vedno, drugi jo samo preživijo, tretji se sredi najlepših let počutijo kot starci.

Namen praznika bi bil lahko medgeneracijsko povezovanje in izmenjava najboljšega, kar imajo različne generacije. Mladi imajo odlično opremo za preživetje. Dobijo več znanja, več izkušenj, več samozavesti, več priložnosti kot generacije pred njimi. Imajo širši pogled in svet jim tako rekoč leži pred nogami. Mladi so vzgojeni za danes. Upajo si več kot mi, ki smo jih rodili. Tudi vzamejo več in to jim je samoumevno. Da jim pripada. Današnji mladi so nekakšni svobodni plenilci, ki so navajeni dobiti. Pogosto dobijo brez truda. Ne bi smeli pozabiti, da so zelo dobro opremljeni in da oprema pogosto ostane neuporabljena. Mogoče je zgodovina zato poskrbela za to oropano in osiromašeno okolje, v katerem ni več veliko plena. Mogoče je v tem priložnost, da mladi uporabijo to svojo opremo in nastopijo kot zmagovalci sredi ničesar. Če so borci, bodo to storili. Izborili si bodo svoj košček, ne glede na teritorij. Ne bodo se ozirali, kako »diši zemlja domača«, ampak bodo odšli v svet. Oprema in cilj sta pomembna. Mogoče bolj kot vse domoljubne pesmi, ob katerih smo zrasli mi in nas še danes vežejo, da ne odidemo drugam. Mladi se selijo. Mladi iščejo. Mladi se zlepa ne bodo predali. Zato verjamem vanje in v mladost.

Za mnoge je skoraj greh, ker mladi ne hodijo na volitve. Pozabljamo pa, da to niso več ovčke. Rodili smo jih za bolj vredne stvari. Prav je, da so tudi vzgojeni za več. Ne kot pridni, poslušni otročiči, ki utihnejo ob avtoriteti samo zato, ker obstaja. To so generacije, ki jih moramo prepričati, da smo vredni njihove pozornosti. Ali smo? Ne more biti zadosti razlog, da smo starejši. Za medsebojno povezovanje bo potrebno več, kot biti star ali mlad. Mladi so pripravljeni, kaj pa starejši? Smo še vedno zakopani v svoja prepričanja ali bi se lahko od mlajših kaj naučili? To rivalstvo se kar prenaša iz roda v rod. Pa se mi zdi, da je večji problem v ogroženosti starejših kot v pripravljenosti mlajših. Vsaj tako je videti v kolektivih, ko pride mlada moč z novimi idejami in svežo energijo. Marsikje bi bilo treba narediti prepih.

Ne navadimo mladih na stare, postane vonje in navade. Stoječa voda se usmradi. Če imate v svojem delov­nem okolju mlade in za­gnane ljudi, imate veliko srečo. Vzemite njihovo zdravo te­kmovalnost, moderne ideje, pogum za tveganje in jih zmešajte z izkuš­njami starejših. Uporabimo, kar nam ponuja mlada moč. Ne bojmo se jih, kajti nimajo več veliko vzeti. La­hko kvečjemu zgradijo nove sisteme, ki ne bodo sloneli na preštevanju mrtvih junakov. Treba je živeti. Mlade smo to učili od prvega dne. Dali smo jim vse, kar jim bo koristilo. Dajmo jim še pro­stor, da to pokažejo. Malce se postavimo ob stran in se učimo od njih. Mogoče pa njihove moderne tehnike niso le zapravljanje časa, ampak koristne in dobičkonosne dejavnosti. Prepričana sem, da jih bomo nekega dne vsi koristili: ko bomo povezani z gumbom, s katerim bomo nekomu na drugem koncu sporočili, da nas boli pri srcu; ko bomo deležni njihove prostovoljne pomoči v zadnjih urah. Mogoče to ne bodo naši sinovi in hčere. Bodo pa mladi. Zato se ne zmrdujmo nad njimi. Niso polni sebe. Polni so tistega, kar smo jim dali. So vse, kar bi radi nekateri bili, pa si ne upajo. Delajo tisto, o čemer smo mi sanjali. Potujejo in odkrivajo sebe in svet in tako premikajo meje mogočega. Opremljeni so za nemogoče stvari. Mi smo bili opremljeni za varnost. In kaj imamo od tega?