Hudič in zgodovinski spomin
Z zgodovino in še bolj z zgodovinskim spominom je hudič. Nekoč, ko sem še kot študent začel brskati po neuradni zgodovini, me je pisatelj Drago Šega podučil, da je treba spomin neprestano gojiti. Pogovarjala sva se o njegovem študentskem delovanju pred drugo svetovno vojno, ko so se nekateri levi študenti in intelektualci že začeli spraševati, ali je s socializmom v Sovjetski zvezi res vse v redu. Komunistična partija je vsako tako razmišljanje takoj razglasila za oportunizem in skeptike razglašala za »trockiste«. Po Titovem sporu s Stalinom, ko so vsi obsojali stalinizem, pa se nenadoma ni več vedelo, kdo je zlo prepoznal že takrat, ko je bilo že samo razmišljanje o njem na levici strogo prepovedano.
Pogosto se nam dogaja, da že za nekaj mesecev nazaj ne vemo, kdo je bil prisoten na določenem srečanju, kaj šele za dolga leta nazaj. Nevarnost je toliko večja, ko v naše spomine ljudje začenjajo vstopati zaradi svoje trenutne politične ali družbene moči. Eden najbolj svežih primerov je znamenita Majniška deklaracija, ki jo je leta 1989 na Kongresnem trgu prebral Tone Pavček. Nastajala je v pisarni Dimitrija Rupla, to pa je tudi edina točka, o kateri se strinjajo njeni avtorji. Kdo je bil pri pisanju zraven, je že nova uganka. Rupel recimo trdi, da je bil prisoten tudi Janez Janša. France Bučar, Veno Taufer, Hubert Požarnik in Ivan Urbančič pa se današnjega prvaka desnice ne spominjajo. Rupel se sicer spomni Janše, ne pa Urbančiča, ki je zaradi tega že protestiral. France Bučar se zagotovo spomni le Rupla in Tauferja. Zapisnika seveda niso pisali, saj so imeli dovolj dela z deklaracijo, predvsem pa niso razmišljali o tem, da bodo že čez nekaj desetletij na različnih političnih bregovih.
Ob tem primeru sem se spomnil svojega srečanja z Zdravko Kocbek, vdovo Edvarda Kocbeka. Spet v želji srkanja zgodovinskih informacij iz prve roke sem jo obiskal v njihovem stanovanju v bloku pri Cankarjevem domu in poslušal njena pripovedovanja o prisluškovanjih ter maltretiranju družine s strani partije. V nekem trenutku sva prišla do ustanavljanja Osvobodilne fronte in tedaj se je še posebej razburila. Govorila je o tem, da so se ustanovitelji vedno zbirali pri njih doma, le tistega usodnega dne naj bi se zaradi dežja zatekli v Vidmarjevo vilo, kar pa je bilo dovolj, da je partija po vojni vilo v Rožni dolini razglasila za eno ključnih točk revolucije. Ampak zgodovina je neusmiljena tudi pri tem. Na hiši, pred katero stoji zapis, da je bila v njej 27. aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, se pravi fronte, ki je organizirala oboroženi odpor proti nemškim in italijanskim okupatorjem, danes vihra nemška zastava. V njej je namreč rezidenca nemškega veleposlaništva. Na Kocbekovem bloku pa ob praznikih vihra slovenska zastava.
Pregovor pravi, da bodo tisti, ki se iz zgodovine niso nič naučili, obsojeni na njeno ponavljanje. Dober nasvet današnjim politikom, da začnejo pisati svoje dnevnike in spomine. V spominih njihovih političnih konkurentov jih namreč že zdaj ni.