Ne bom umrl sam

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. junij 2014 / 08:11

Kamni iz preteklosti, 5. del

»Kadar sva bila skupaj, sem bil zadirčen, piker, nekaj me je sililo, da sem jo žalil. Ko sem bil doma, sem se sekiral, hrepenel po njej, jo klical, se ji opravičeval in počel vse, da sem slišal od nje, da bo za veke vekov moja …«

Ni bilo dolgo, ko so ga prijatelji pričeli klicati »zbiratelj«. Pa s to ironično besedo niso opisovali zgolj njegove etnološko-zbirateljske žilice, bolj odnos do žensk. Leta so tekla, kandidatke za poroko so prihajale in odhajale. Vsaka naslednja je bila mlajša od prejšnje.

»V moji generaciji smo bili tisti, ki smo imeli visoko izobrazbo, redki kot bele vrane. Še v bivši Jugi sem občasno potoval tudi v tujino, se tam družil z ljudmi, ki so se znali obnašati, učil sem se njihovega sloga. Včasih hote, drugič nezavedno. Očitno so ženske opazile, da sem za spoznanje drugačen od drugih, bolj okorelih moških, pa so se zato lepile name,« razlaga Janez, a brez kančka oholosti in domišljavosti.

Na Bledu je nekoč spoznal Dito, ki je bila doma iz Milana, tam je imela kozmetični salon, zaslužek pa je zapravljala v kazinojih.

»Zaradi mene se je pričela učiti slovensko, da sva se lahko sporazumevala. Še potem, ko je vroča romanca minila, je rada prihajala v vas. Zmeraj je vzbujala občudovanje, zlasti v socialističnih časih, saj je vozila športne avtomobile, sploh pa je bila lepa ženska. A nisva bila za skupaj, saj je bila en dan polna denarja, naslednjega pa sem ji moral posoditi nekaj tisoč dinarjev, da je imela za bencin, ko se je vračala domov. Je pa zanimivo, da sva še zmeraj v stiku, a le prek interneta. Ima težko obliko sladkorne, zanjo skrbi nečakinja, katero nenehno maltretira, vendar ne toliko, da bi ji ušla. Veste, obljuba, da bo nekoč podedovala veliko premoženje, pripomore, da stisne zobe in potrpi.«

Na vsako od žensk, s katero se je družil, ga vežejo tudi konkretni spomini. Uredil si je prav posebno sobo, kjer jih ima razstavljene. Ne mine dan, da si jih ne bi ogledal pobliže, kajti le na tak način ne pozablja.

Odkrito mu povem, da še nisem slišala o čem podobnem. Gromko se je zasmejal in me podražil, da lahko že iz te malenkosti sklepam, da je še zmeraj vreden pozornosti.

Roko na srce: ob takšnih očitnih namigovanjih je včasih za žensko bolje, da jih presliši.

Nekaj časa se je družil tudi z operno pevko. Na videz je bila nežna umetniška duša, v resnici pa zelo strastna ženska, ki je imela – poleg svojega kužka – še najraje Janeza.

»Z njo mi je bilo zelo prijetno, s seboj me je vzela, kadar je odšla na kakšno turnejo. A sem se kmalu naveličal sedenja v prvi vrsti pa tudi nenehnega čakanja. Pogosto so vaje trajale ure in ure. Zdelo se mi je škoda dopusta. Pa sva se razšla, za njo pa je ostala ročno stkana odeja, ki sva jo kupila v Nepalu.«

Za Janeza je bil eden najbolj stresnih trenutkov, ko se je upokojil. Takrat se je šele pričel zavedati, da mu je življenje spolzelo med prsti, da je sicer veliko užival, nič življenjsko »otipljivega« pa ni ostalo, na kar bi se lahko naslonil. Prijatelji so pestovali že vnuke, sorodniki so živeli vsak svoje življenje, v njegovi hiši je bilo sicer zmeraj živahno, žal pa so obiskovalci prej ali slej odšli domov in je ostal sam.

»Pogosto sem se sprehodil po hiši, a mi je delovala kot muzej, sebe pa sem v njej videl kot vratarja,« nadaljuje svojo pripoved.

Ker je imel veliko časa, se je lotil pisanja spominov, a ni imel obstanka. Ko je malo kasneje kupil prvi računalnik, je bilo laže.

»Še sreča, da sem začel obiskovati računalniški tečaj. Žal sem padel med same starce, s katerimi se nisem imel kaj pogovarjati. Čeprav sem bil takrat star okoli šestdeset let, morda tudi malo več, so tisti, s katerimi sem osvajal internetno znanje, živeli v povsem drugem svetu. Kmalu sem odkril forume, kjer sem klepetal in spoznaval predvsem vedno nove in nove ženske. Bilo je res noro! Ponujale so se mi kot zrele hruške, vsak dan bi lahko imel dve ali tri, pa mi jih ne bi zmanjkalo. Prihajale so k meni domov, bile so izobražene, pomembne, a nepotešene, hkrati pa željne pozornosti in nežnosti. Bil sem še v zelo dobri kondiciji, z lahkoto sem jim dal, kar so potrebovale, a sem se kmalu naveličal. Ni mi bilo všeč, da sem kakšno od njih kdaj pozneje srečal na cesti, pa se nisem več spomnil niti njenega imena. Odločil sem se, da se srečujem le s tremi: ena je bila zdravnica, druga učiteljica, tretja pa računovodkinja. Le ena od njih je bila vdova, drugi dve pa poročeni, kar me ni motilo, saj sem laže usklajeval urnike našega srečanja. Ko sem že mi­slil, da sem na konju, da sem si uredil življenje, pa poseže vmes usoda. V sosednji vasi je pogorela hiša in potem pridejo župan in še nekateri k meni, češ da imam dve hiši, da bodo oni spravili pogorišče nazaj na noge, jaz pa naj vzamem na stanovanje žensko in njene tri otroke. Niti oporekati nisem mogel, kajti ni hujšega, kot če sočloveku, ki je v stiski, zapahneš duri pred nosom! Vdal sem se v usodo, da bom malo bolj »pod kontrolo«, a nič hudega. Prostori, kjer sta živela starša, so itak samevali, s tem ko bom naredil dobro delo, pa si bom lahko v nebesih izprosil malo nižjo pokoro za svoje morebitne grehe, sem si rekel. Še isti dan so prišli. Otroci so bili že na pol odrasli, nič se jim ni poznalo, da bi doživeli kaj hudega. Ženska pa je bila povsem na tleh. Povožena. A to še ni bilo vse. Požar je podtaknil njen bivši, sledili so še mučni obiski na sodišču, znašla pa se je tudi v časopisih, kar jo je sploh dotolklo. Nič me ni presenetilo, ko me nekega zgodnjega jutra pokliče njena hči, naj pridem, da z mamo nekaj ni v redu. Ženska je v obupu požrla neke tablete, odpeljali so jo v bolnišnico, kjer je ostala teden dni, nakar je šla še na psihiatrijo. Ne vprašajte, kdo je v tem času, ko je ni bilo, skrbel za otroke: Janez, seveda. Česa podobnega še nikoli nisem počel, otroci so mi bili tuji, pojma nisem imel, kaj bi z njimi, a smo se kar dobro ujeli. Bili so zelo vedoželjni, jaz pa sem imel čas, da sem jim odgovarjal na vprašanja. Počasi sem pričel spoznavati, da mi trenutki, ki jih preživljam z njimi, pomenijo več, kot pa vse ženske tega sveta! Pa sploh nisem bil kakšen očetovski tip! Vse bi bilo lepo in prav, če bi bil všeč tudi njihovi materi, a se to ni zgodilo. Po dobrem letu in pol so se poslovili in se preselili nazaj domov. Na srečo so vsi trije otroci vztrajali, da me obiskujejo, česar sem bil neizmerno vesel. Še zjokal bi se, če mi ne bi bilo nerodno. Klicali so me stric, ena od deklet mi je pogosto spekla pehtranko, ki sem jo oboževal, k meni so prihajali na obisk, ko sem moral iti na operacijo. Ob njih sem se pričel zavedati, da nisem več star dvajset let, da je lepo, ker imam ob sebi nekaj takšnih, ki me imajo iskreno radi. V življenju sem veliko doživel, lahko bi bil psihoterapevt, tako dobro poznam ljudi, a nisem nič od tega. Da le ne bom umrl sam …«

(Konec)