Z ruske fronte se je vrnil brez noge

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. junij 2014 / 10:20

Stoletnica začetka prve svetovne vojne, ki jo obeležujemo letos, obuja številne zgodbe tedanjih vojakov. Eno takšnih o svojem očetu Valentinu Balantiču iz Kamnika nam je zaupala tudi bralka Štefka Mihelčič.

Njen oče Valentin Balantič je bil rojen leta 1885 v Zduši pri Kamniku, pri devetindvajsetih letih pa je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko.

»Redno vojsko je odslužil že prej, zato so ga verjetno tudi vpoklicali med prvimi. Kmalu so ga poslali v Galicijo na rusko fronto. Tam je doživel več spopadov. Nekega dne so na neki planoti v snegu padli v rusko zasedo. Vnela se je bitka za preživetje. Moj oče je bil v njej dvakrat ranjen v nogo in enkrat v prsi. Bil je nezavesten in ni videl, da so Rusi vse zajete vojake, tudi ranjence, odpeljali. Ko je prišel k zavesti, je klical na pomoč, a ni bilo odziva. Ostal je sam, ranjen med številnimi mrtvimi avstrijskimi in ruskimi vojaki. Ker je bila zima ostra, ga je začelo mraziti. Začel je premišljevati, da mora nekako priti na vrh hriba, kjer ga bodo mogoče našli. Začel se je plaziti proti vrhu, vmes je pogosto počival, a ko je skoraj dosegel vrh, je omagal. Bil je še pri zavesti in k sreči je zaslišal nekakšen hrup. Kljub bolečinam in izčrpanosti se je potrudil in začel mahati s kapo. Hrup so povzročali Rusi, ki so peljali ujetnike in ranjence v ujetništvo. Zagledali so očeta in prišli ponj. Peljali so ga proti jugu v Samaro, kjer so mu v ujetništvu očistili rane in jih zdravili. Kasneje je pripovedoval, da bi še imel nogo, če bi ga še kakšen mesec obdržali na zdravljenju. A v Samaro je prišel ukaz o izmenjavi ranjencev. Odpeljali so jih v Kijev, kjer so očetu nogo nad kolenom odrezali. Z vlakom so nadaljevali pot na Švedsko, ki je bila v 1. svetovni vojni nevtralna država, in jih tam zamenjali s svojimi ujetniki. Oče je tako prišel na Dunaj, kjer so ga še naprej zdravili v vojaški bolnišnici, hkrati pa se je izučil za krojača. Na Dunaju so mu naredili umetno nogo, s katero se je ob koncu vojne vrnil domov,« se očetove zgodbe spominja 88-letna hči Štefka Mihelčič, ki se ji je očetovo pripovedovanje vtisnilo globoko v spomin in srce. Kot pravi, je neverjetno, kako so v 1. svetovni vojni skrbeli za ranjence, četudi so prihajali iz sovražnega tabora. »Danes bi takšne pustili umreti ali pa bi jih ustrelili, takrat pa so ga odpeljali in oskrbeli. Ljudje sami niso hudobni, ne eni ne drugi …«

Ko se je oče vrnil domov, se je poročil in družina se je preselila v Kamnik, kjer je oče nasproti današnje občinske stavbe odprl trafiko s časopisi, pozamentarijo in oblačili. »Čeprav sem bila takrat majhna deklica, se dobro spominjam, kako sem očetu pomagala nositi leseno nogo na vlak, s katerim se je vozil v Ljubljano. Noga je bila zelo lahka, a čeprav je bila okorna, si je oče pri hoji pomagal le s palico, doma pa niti te ni potreboval. Nikoli ni potarnal, ker ga je doletela taka usoda. Dejal je celo, da jo je še dobro odnesel.« Ker je bil invalid iz 1. svetovne vojne, je skupaj z družino 2. svetovno vojno mirno preživel v domačem Kamniku.

»Prav je, da se takšne zgodbe zapišejo in tako ohranijo,« še zaključi Štefka Mihelčič.