Pri 86 letih živi kot mladenič

Starosta slovenskega alpinizma, skoraj 86-letni Rado Kočevar z Jesenic je obujal spomine na alpinistične dosežke v prvih povojnih letih. Čeprav je že krepko zakorakal v deveto desetletje življenja, pa sam še vedno redno smuča in kolesari, tako v Sloveniji kot tujini.

»Ima pogoje, da se razvije v odličnega plezalca ...« Tako so ocenili Rada Kočevarja na njegovem prvem plezalnem tečaju v Kamniškem sedlu leta 1947. In niso se zmotili v oceni, saj je ta starosta slovenskega alpinizma, ki bo letos dopolnil že 86 let, v naslednjih letih splezal pomembne smeri v naših gorah, tudi prvenstvene. Leta 1949 se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal z zlatimi črkami, saj sta s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezala centralni steber v Kamniškem Dedcu in s tem premagala prvo smer 6+ pri nas. Leta 1950 je stal na vrhu Mont Blanca, sledilo je veliko vzponov in odprav v Centralne Alpe, skupaj je Rado Kočevar nanizal kar 242 vzponov. Bil je alpinistični inštruktor, predavatelj, pisec člankov za Planinski vestnik ... In danes je prava zakladnica spominov na prva povojna leta in generacijo alpinistov, ki je temeljito spremenila pristop do alpinizma. Kot gost domoznanskega večera v sredo zvečer v Občinski knjižnici Jesenice je prek 160 zvečine izvirnih fotografij – po vojni je bil namreč eden redkih, ki je že imel svoj fotoaparat na meh – prikazal svojo alpinistično pot od prvih vzponov v Kamniških Alpah naprej. »S Kamničanom (vlakom, op. a.) smo šli do Kamnika, potem pa peš v Kamniško Bistrico. Oprema je bila revna, plezali smo s konopljinimi vrvmi, ki so čisto otrdele, če jih je zmočilo. Na čevlje smo našili filc ...« Spomini so bogati, zlasti na številne soplezalce, kot so bili Ciril Debeljak, Sandi Blažina, Ivan Arnšek, Marjan Keršič - Belač ... Večine od njih danes ni več. Rado Kočevar se podrobno spominja vsakega vzpona, marsikaterega do datuma natančno, vsake posebnosti, težavnih in nevarnih odsekov. Posebej zanimivi so njegovi opisi prvih povojnih reševalnih akcij v slovenskih gorah, ki so mnogokrat trajale tudi po več dni, ponesrečence pa so nosili na improviziranih nosilih, narejenih iz smuči. Rado Kočevar je zadnji evidentirani vzpon opravil leta 1972, po končani alpinistični poti pa je postal učitelj geografije, a ostal dejaven kot gorski reševalec, gorski vodnik in planinski predavatelj. Tudi danes, ko je že krepko zakorakal v deveto desetletje življenja, ostaja vitalen, redno se ukvarja s športom, kolesari in smuča. Po smrti soproge živi sam v stanovanju na Jesenicah, v rednih stikih s hčerko in njeno družino. »Sem stalno v gibanju, vsak dan eno uro telovadim, ve­dno zajtrkujem, delam še vedno vse sam. Če je lepo vreme, grem na kolo, ko je sneg, grem smučat,« je povedal. Skoraj vsak dan se poda po kolesarski poti od Mojstrane proti Trbižu in s pogledom na gore obuja spomine na čudovita leta, ki jih je preživel v gorah. Pozimi je še vedno zagrizen smučar, rad se odpelje zlasti v Dolomite, največkrat kar z vlakom, kjer je po vojni plezal lepe smeri in so urejena čudovita smučišča. V letošnji zimi je denimo naštel kar 35 smučarskih dni! »Letos bom star 86 let, a se še vedno držim vodila: čim več gibanja! In to bom počel, dokler bom lahko!«