Potrošniki zelo nekritično sprejemajo označbe na živilih

Zaradi neznanja ljudi in pomanjkljivega nadzora imajo od označb, ki živila prikazujejo kot recimo zdravju prijazna, ta čas največ koristi predvsem prevaranti.

Proizvajalci živil potrošnike poskušajo nagovarjati na najrazličnejše načine. Obljubljajo nam bližnjice do zdravja in dobrega počutja, zato so ljudje denimo za jogurt, s katerim naj bi po obljubah proizvajalca krepili imunski sistem, pripravljeni odšteti precej več denarja kot za »navadno« živilo, čeprav imata verjetno oba enak učinek. »Ob določenih blagovnih znamkah si potrošniki prikličejo splet občutkov in se na podlagi tega hitreje odločijo za nakup,« ugotavlja raziskovalec na področju ekonomike živilske industrije pri Biotehniški fakulteti Aleš Kuhar, ki ob tem poudarja, da tudi pri nas tako kot v tujini na področju označb na živilih vlada zmeda.

Slepo verjamejo ali v celoti zavračajo
Potrošniki po prepričanju Aleša Kuharja označb na živilih ne poznajo dovolj oziroma so njihove asociacije neustrezne, saj bi morali poznati tudi ozadje teh označb. Po njegovem je treba ločevati med kolektivnimi blagovnimi znamkami, za katerimi stoji javna inštitucija, kot je recimo označba za zaščiteno geografsko poreklo ali ekološko pridelavo. Pri teh država jamči za določene značilnosti izdelka in predpisuje tudi nadzor nad tem. Kljub temu, pravi Kuhar, potrošniki morajo vedeti, kaj pomenijo. »Še najbolj se tega zavedajo pri oznaki za ekološko pridelavo, a jih prav tako zelo malo ve, da to recimo pomeni tudi, da so proizvajalci bolj nadzirani.« Prepričan je, da označbe na živilih potrošniki sprejemajo zelo nekritično oziroma obstajata dve skrajnosti: ali jih slepo sprejemajo ali v celoti zavračajo. »Nič od tega ni dobro,« je prepričan Kuhar. Meni, da bi z izobraževanjem ljudi in ustreznim nadzorom nad temi označbami lahko vsi imeli korist od tega. »V sedanjem netransparentnem okolju pa imajo korist predvsem prevaranti, ki izkoriščajo neznanje ljudi in premajhen nadzor, da si tako zagotovijo ugodnejšo pozicijo na trgu.«

Več reda vsaj pri zdravstvenih trditvah
Vsaj pri raznih zdravstvenih trditvah na živilih, dodaja Kuhar, je evropska komisija naredila pomemben korak naprej z uredbo, s katero so natančno določili, v katerih primerih se lahko uporabljajo. »Vendar pa so slovenski inšpektorji dosledni predvsem pri nadziranju domačih proizvajalcev, manj pa pri proizvajalcih iz tujine.« Zanimivo pri tem se mu zdi, da Slovenci same sebe dojemamo kot klen, zdrav narod, če sodimo po vedenju potrošnikov v zvezi z živili, ki vsebujejo najrazličnejše zdravstvene trditve, pa smo po njegovem narod hipohondrov, saj smo zelo naklonjeni tem izdelkom. Obenem opaža, da ob podražitvi osnovnih živil za nekaj centov ljudje tarnajo, kot da so na robu preživetja, ta eksistenčni problem pa čudežno izgine, ko se prestavijo na področje prehranskih dodatkov. »In potem varčujejo pri osnovnih živilih, nakup pa zaključijo z nakupom luksuznega proizvoda, kot je recimo jogurt z dvomljivimi obljubami.« Zato ljudem svetuje, naj pri odločanju o nakupu tovrstnih izdelkov uporabljajo predvsem zdravo pamet.

Naravno, s kmetije, zeleno, za zdravje in podobno so domišljijske trditve in jih mora trgovec oziroma podjetje, ki prodaja te izdelke, potrošniku razložiti, ker nimajo standarda oziroma niso normativno urejeni, pa pravi predstavnica za odnose z mediji pri Zvezi potrošnikov Slovenije Jasmina Bevc Bahar. »Kadar se taka domišljijska trditev lahko razume kot zdravstvena trditev, potem mora imeti zapisano tudi registrirano zdravstveno utemeljitev. Register odobrenih in s tem utemeljenih zdravstvenih trditev je objavljen na spletni strani evropske komisije.« Te trditve, poudarja, so včasih lahko tudi zavajajoče. »Ker je teh primerov veliko, zlasti v oglasnih sporočilih, naj bodo potrošniki pazljivi, posebno kadar obljubljajo 'čudeže',« je še dejala in dodala, da potrošnikom zato svetujejo, naj vedno preberejo tudi drobni tisk. Pri živilih naj torej pozorno preverijo sestavine in hranilne tabele, da bodo dobili prave informacije, kaj je v živilu. Ekološka živila, je razložila Jasmina Bevc Bahar, pa morajo imeti ustrezen certifikat. »Na deklaraciji na živilu ali ob živilu v primeru prodaje brez embalaže mora biti evropski znak za ekološko živilo, to je zelen list z zvezdicami, živilo pa mora biti opisano z besedami ekološko živilo. Okrajšavi eko in bio sta lahko dodani k omenjenemu opisu,« je pojasnila in dodala, da mora biti na deklaraciji tudi številka evropskega certifikacijskega organa.

Označbe vplivajo na potrošnika
Označbe na živilih, je poudarila predsednica društva za marketing Slovenije in profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti Maja Makovec Brenčič, imajo velik vpliv na potrošnika. »Predvsem porabniki, ki jih zanimata resnična kakovost in poreklo blaga, to tudi preverjajo.« V zadnji raziskavi Trženjski monitor, je pojasnila, so recimo preverili odnos kupcev do porekla blaga. Izkazalo se je, da kupci poreklo najpogosteje preverjajo pri mesu in mesnih izdelkih (68 odstotkov), sledijo mleko in mlečni izdelki (60 odstotkov) ter sveže sadje in zelenjava (54 odstotkov). Le slaba osmina vprašanih porekla ne preverja pri nobenem izdelku. Pod besedno zvezo »slovensko poreklo«, je pojasnila Maja Makovec Brenčič, večina vprašanih (70 odstotkov) razume, da je izdelek proizveden v Sloveniji, precej manj pa, da so tudi vse sestavine izdelka slovenske (42 odstotkov). »Zanimiv je tudi odnos do cen izdelkov slovenskega porekla. Dobrih 60 odstotkov vprašanih bi za izdelek slovenskega porekla v najboljšem primeru plačalo za 10 odstotkov višjo ceno.« Kot razlog za nakup izdelkov slovenskega porekla, je še pojasnila, pa kupci navajajo kakovost, zaupanje v izdelke in podporo slovenskemu gospodarstvu, pa tudi ekološkost, varnost in svežost. »To nakazuje, da oznake in poreklo štejejo in da jih kupec spremlja,« je končala Maja Makovec Brenčič.