Smo ali nismo (v EU)
Rezultat evropskih volitev v Sloveniji je pričakovan: zmaga desnice, poraz razdrobljene levice. Nad tem se morajo zamisliti politiki, zlasti tisti z leve. Je pa še nekaj, nad čemer se moramo zamisliti vsi državljani z volilno pravico. To je vprašanje, zakaj nas je šlo na volitve le 24 odstotkov. V EU je zdaj 28 držav, nižjo volilno udeležbo so imeli le na Češkem (19 odstotkov) in Slovaškem (13 odstotkov). Ko smo leta 2003 glasovali za vstop v EU, je bila udeležba visoka (60-odstotna) in skoraj devetdeset odstotkov nas je bilo za. Na vsakih od prvih dveh evropskih volitev je bila udeležba nižja, letos je padla na raven, ki ni le nizka, je zaskrbljujoča.
Razlag nizke udeležbe je več. Ena pravi, da so ljudje siti te naše politike in politikov, ki ne uživajo skoraj nobenega zaupanja več. To seveda ne velja za ožji krog članov in pristašev strank, zlasti desnih, ki svojim pastirjem disciplinirano sledijo. Zanimajo nas volilni abstinenti, ki so bili to pot v izraziti večini. Druga od razlag govori o tem, da mnogi volivci v tej evropski Sloveniji živijo vse slabše, od politike pa ne pričakujejo ničesar več, ne od evropske ne od domače. Tretja razlaga trdi, da se naši ljudje ne zavedajo dejanskega pomena našega članstva v Evropi. Nič čudnega, tega zavedanja ne premorejo niti kandidati za evropske poslance! Nekateri od njih so se širokoustili, da si bodo prizadevali za »več Slovenije v Bruslju«. To je neumno. Slovenci tam nikoli ne bomo imeli prav velike teže, ker je naš delež v veliki evropski družini majhen in bo tak tudi ostal. Slovensko dojemanje Evrope bi moralo biti ravno obratno – vprašati bi se morali, kako posredovati »več Evrope v Slovenijo«, od evropskega denarja do evropske drže in miselnosti. Znano je, da pri »črpanju« evropskih sredstev nismo dovolj uspešni. Še manj smo učinkoviti pri črpanju evropske miselnosti; svojih političnih in duhovnih obzorij si v desetih letih članstva v EU nismo kaj dosti razširili. Slovenska optika v teh rečeh je še vedno črno-rdeča; oboji, črni in rdeči, bi bili Evropejci le v besedah, sicer pa bi še najraje videli, da bi Slovenija ostala črna oziroma rdeča provinca, oni pa njeni prvaki …
Načelno smo gotovo še vedno za Evropo, zatakne pa se pri »umazanih« podrobnostih. V začetku nas je fasciniralo dejstvo, da lahko iz Slovenije brez mejnih procedur potujemo do irskih in portugalskih obal na zahodu, do laponskih polarnih pokrajin na severu, do Estonije in Črnega morja na vzhodu, do Cipra in Malte na jugu. Povsod smo državljani EU in plačujemo z evri. Na drugi strani pa je dejstvo, da gre večini vse slabše. Je za to kriva EU? Najbrž ne, glavne krivce moramo iskati doma. Dejstvo pa je, da se EU vse bolj razpolavlja na »Evropi dveh hitrosti«, na tiste, ki kredite dajejo in z njimi dobro služijo, in na tiste, ki so jih prisiljeni jemati in zanje drago plačevati. In med te se vse bolj uvrščamo tudi Slovenci, postajamo Evropejci drugega razreda. Bomo naposled postali le najemniki svoje lastne dežele, spet le vazali tujih gospodarjev?
Vloga naših osmih od 766 poslancev je v reševanju gornjih vprašanj le malo pomembna, naj bodo iz teh ali onih strank. Mi vsi bi si morali prizadevati za »več Evrope v Sloveniji«. Morali bi več in bolje delati, se bolje organizirati, se še več učiti, predvsem pa ne obupavati. Od naših politikov vsega tega ne kaže pričakovati, za to bi si morali prizadevati državljani sami v svojih podjetjih in v organizacijah civilne družbe. Svojo evropskost moramo izkazovati doma, bolj kot v Bruslju.