Srečne slike našega vsakdana
Ali ste se kdaj vprašali, kam izginejo vsi naši dnevi? Da bi bilo lepo, če bi lahko delčke iz njih zamrznili in jih spravili kot sladoled? Lahko bi jih imeli za tiste dni, ko se nikakor ne moremo spomniti, zakaj je življenje vredno. Zaužili bi jih kot čokoladne kepice sladoleda. In mogoče bi šli tudi zato laže v vsakdan.
Zbrala sem nekaj svojih delčkov. Z vami jih delim, da vas spomnim, da je življenje veliko bolj preprosto, kot je videti. Na poti v službo sem videla res nekaj lepega. Na skiroju sta se peljala skupaj dedek in vnuček. Dedek je poganjal skiro kot mladenič, svež in čil kot nedeljsko jutro. Vnuček je imel usta do ušes, dedek pa prav tako. Tudi meni se je smejalo. Spomnila sem se, da smo se nekaj dni nazaj pogovarjali o medgeneracijskih odnosih in vrednosti starejših ljudi. Mnoge skrbi, da postajamo odtujeni, čeprav vemo skoraj za vsak korak naših bližnjih. Menim, da starejši ljudje sami določajo svojo vrednost z življenjem, ki ga živijo. Če delijo svoja leta z mladimi, lahko dajo več od sebe kot tisti, ki se skrijejo v kot in tarnajo, da so pozabljeni. Dedek na skiroju daje vnuku to pomembno sporočilo.
Za uživanje življenja niso pomembna leta, ampak življenjska naravnanost. Nanjo sem se spomnila, ko smo tekli za Soro. Iz teka je nastalo iskanje štiriperesnih deteljic. Kdaj ste nazadnje iskali štiriperesno deteljico? Brskati med deteljicami in vonjati travo ter bezeg je še vedno nekaj blagodejnega. Vse se ustavi in postane zeleno … Še misli so bolj zelene. Takšne misli potrebujemo, da lahko premagamo vse ovire. Potem nas slike s poplavljenih območij ne ohromijo, ampak nam dajo sočutje in željo po pomoči. Toliko ljudi išče načine, da bi pomagali na različne načine. Delčki se sestavljajo v celoto, ko vsak doda svoj košček pomoči. Tudi te delčke nosim s seboj. Nihče ni samo rekel, da bi pomagal. Vsak, s katerim sem se pogovarjala o pomoči, je tudi zares daroval. Nekateri bodo ostali samo pri besedah. Vsak zase ve, zakaj bi daroval.
Besede so me spremljale tudi ob vsakoletnem navdušenju nad mladimi bralci. Bralna značka je ena izmed dejavnosti, ki jih ne načne zob časa, ampak ohranja tradicijo. Ne samo da me navdušijo mladi bralci, tudi izvajalci, ki so poslastica na podelitvah priznanj za bralno značko, so posebni. Tokrat sem zamrznila koščke mladih improvizatorjev iz Kranja, ki so nas naučili delati dež in nas popeljali v svet improvizacije. Vsekakor aktivnost, s katero bi lahko malo bolj okužili šolski sistem in naučili mlade, kako iz nič narediti veliko. Med druge male, a vredne koščke štejem še pikapolonico na zidu, jutranjo pesem ptic, kapljice potu, ki jih naredi sonce, hrčka, ki je prilezel iz svojega skrivališča za kavčem, prijaznega redarja ob Bohinjskem jezeru, dva bela konja, ki sta se pasla na travniku, in še in še … Pomembne trenutke pa so mi podarili zdravljeni alkoholiki in njihovi svojci, s katerimi sem se družila na njihovih srečanjih. Podelili smo si stiske, človeške padce in vzpone ter veliko volje za boljše življenje. Mozaik njihovega življenja je malce drugačen, a vseeno tako vsakdanji. Če bi v vzgojo naših otrok vpeljali malo več doživetij in malo manj stvari, bi zagotovo preprečili marsikatero zgrešeno pot. Izberimo daljše poti namesto hitrih bližnjic. Naj vas te misli spremljajo v vsakdanjiku. Iščite, opazujte, poslušajte in življenje bo teklo malo bolj počasi. Dovolimo, da nas ustavijo otroci, deteljice, ptice, smeh, poljub, knjiga, pogled … Kot je rekel Minatti: Ptice vedo in trave vedo …