Bi sedli na rob vesolja?

Na tem mestu se razgledujemo po svetu. S tem mislimo na svet, ki je zunaj Slovenije, a še vedno na Zemlji. Danes pa poglejmo, do kod sega zunajzemeljski svet, tja do konca vesolja. Lahko sedemo na njegov rob?

Do kod sega ta svet?

Človeka že od nekdaj vznemirjajo vprašanja o začetkih in koncih vesolja? Kdaj se je vesolje začelo, do kod sega, kje je njegov rob? Gotovo vas zanima, kaj je bilo pred Velikim pokom? »Tega, kaj je bilo pred velikim pokom, ne vemo, če je seveda sploh kaj bilo. Zelo verjetno so se namreč ob velikem poku izbrisale vse informacije o tem, kaj je morda bilo prej.« Tako je na gornje in sledeča vprašanja odgovoril dr. Tomaž Zwitter, profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko. Pogovor z njim je bil prejšnji petek (16. maja), na dan vesolja. In kje je njegov rob? »Vesolje nima roba v smislu, da bi lahko sedeli na njegovem robu in gledali naokrog. Ker je treba širjenje vesolja razumeti tudi kot širjenje prostora, ne morete nikoli biti 'zunaj' ali 'na robu'. Tam zunaj ni nič, niti prostora ne, torej ne morete biti na robu. Če vas tak odgovor bega, ni to nič nenavadnega. Narava je namreč bolj bogata od naše domišljije ali izkušenj. Treba se je tudi zavedati, da z besedami le opisujemo lastnosti, ki nam jih narava sporoča v njenem, matematičnem jeziku, v tem primeru v jeziku splošne teorije relativnosti.« Je možno, da se vesolje vseskozi 'cikla'? »Ciklanje: smo dokaj gotovi, da se sedanje vesolje nikoli ne bo dalo skupaj. Če so torej bili 'cikli' v preteklosti, živimo v zadnjem.« Profesorja, ki je bil gost spletne klepetalnice, so v pogovoru vprašali tudi, katero dejstvo o vesolju je za zanj osebno najbolj »presenetljivo«, morda vznemirljivo? »Oh, marsikaj. Vsakič, ko nekaj razumeš, je zabavno. Pogosto tudi nepričakovano in vedno znova vidiš, da je narava bogatejša od pričakovanj. Nihče recimo ni pričakoval metanovih rek, oblakov in dežja na Saturnovi luni Titan, števila orjaških in tudi Zemlji podobnih planetov okoli drugih zvezd. Pa seveda, pred dvajsetimi leti smo govorili o temni snovi (o kateri govorimo še vedno), nismo pa sploh poznali pojma temne energije, ki je energijsko v vesolju v večini. Vznemirljivo je tudi, da lahko zares delamo časovne stroje, ko nam računalnik realistično izračuna, kako je nekaj izgledalo in nastalo pred milijardami let. Da spoznavamo, da je naš planet vedno manj nekaj posebnega. Seveda 'posebnega' v vesolju kot celoti, prvi dvojniki Zemlje so še vedno neugodno daleč. Torej bo bolje, ča popazimo na naš planet, saj ladje, ki bi nas popeljala drugam, še zelo zelo dolgo ne bo.« (Vir: MMC RTV SLO)

Umrl pisatelj Dobrica Ćosić

V nedeljo je na svojem domu v Beogradu umrl srbski pisatelj in politik Dobrica Ćosić (1921–2014). Ko sem leta 1979 služil vojsko v Kruševcu, sem v kasarni ob reki Rasini pod goro Jastrebac v cirilici prebiral njegov roman Daleč je sonce (Daleko je sunce, 1951), ki se dogaja prav na tej gori. Veliki tekst! Zato sem bil pozneje razočaran, ko sem videl, kako se je avtor angažiral v velikosrbski polomiji. Bil je med avtorji razvpitega memoranduma SANU o zapostavljenosti Srbov v Jugoslaviji, ki je postal temelj velikosrbske politike. V letih 1992–1993 je bil tudi prvi predsednik Zvezne republike Jugoslavije. V nedavnem intervjuju je povedal, da se je zavedal nezdružljivosti političnega in literarnega delovanja. »Zavedal sem se, da je cena izredno visoka in da na neki način ne bom več pisatelj. Negativno dojemanje Dobrice Ćosića, predvsem pri mladih generacijah, se je začelo s trenutkom, ko sem postal predsednik, ko sem postal človek oblasti. Čeprav sem bil še dvajset let pred tem disident z najobsežnejšim policijskim dosjejem …« Sodbo o njegovem delovanju bo izrekel čas, že zdaj pa je gotovo, da je umrl eden največjih srbskih pisateljev.

Nesreča kot priložnost

Ćosićeva teorija in Miloševićeva praksa sta vodili v vojno, ki je naposled onesrečila tudi Srbe. Prav v teh dneh pa zgroženi opazujemo, kako je naše nekdanje sodržavljane udarila naravna nesreča – katastrofalne poplave, ki so zajele velika območja Srbije, Bosne in Hrvaške. Škoda je velikanska, vodna ujma terja tudi človeške žrtve. Hkrati pa je prav ta nesreča priložnost, da se narodi, ki so bili še dvajset let nazaj v vojni, izkažejo s pomočjo in spet okrepijo nekdanjo povezanost, to pot na temeljih solidarnosti in humanosti. Kar je politika razdejala, lahko solidarnost spet poveže. Tudi vojaki in policisti so to pot v drugačni vlogi. Savo Minić, župan občine Bosanski Šamac: »Helikopterji letalske enote slovenske policije so nam neizmerno pomagali, pravzaprav so delali čudeže med reševanjem in evakuacijo – tudi Švedi so nam veliko pomagali, toda vaši letalci so res nekaj posebnega.«