Stari zaradi priimka

Stari je z leti postal zaščitno ime za rokerja, spačkarja, športnika in žurerja Aljaža Stareta. Eden redkih prof. dr.-jev, ki mu niso tuje »šmiraste roke«. Letos jih je obrnil petdeset, pred dnevi tudi uradno z žurom.

Strašan z Bavdkove, Aljaž Stare – Stari je »polovičko« pod streho spravil sredi februarja in že takrat najavil konkretno fešto tri mesece kasneje. Da bo žur »AS 50« na prostoru za piknik na Skaručni, se je bralo v vabilu, želen »dres code« pa je, če se nam le najde v garderobi, obutev ALjaž STARe. Kakopak je tričetrt od skupaj prek sto povabljencev prišlo v »olstarkah«, nekateri so si za to priložnost celo kupili nov par. Zbrala se je res pisana druščina, od precej obsežne »žlahte«, Aljaževe radovljiške družbe iz študentskih let, številnih prijateljev iz tega ali onega loga, njegove košarkarske druščine do seveda njegovega dolgoletnega spačkarskega »sorodstva«. Če se je Aljaža Stareta v nekoliko mlajših letih prijel nadimek Stari zaradi priimka, je ta kasneje postal njegova zaščitna znamka. Stari je namreč tisti večno mladi tip iz Stražišča, ki se naokrog vozi s spačkom, sem in tja tudi z nekoliko lažjim chopperjem, po glasbenem in siceršnjem prepričanju je roker, že od študentskih let reden uporabnik »olstark«, žurer v vseh pogledih (igra kitaro, miselna širina mu daje duhovitost, dobro ga nese in je običajno vzdržljiv do jutra), hkrati pa tudi vsestranski športnik, dober pod košem, v odbojki, badmintonu, rad na kolesu, dober v hrib. Svoj svetovni nazor je v dobršni meri podedoval od staršev in starih staršev, sam pa ga plemeniti in neguje tudi naprej. Ne, vsakoletni januarski pohod v Dražgoše ni zgolj rekreacija.

Ponosen je na širno sorodstvo, zagotovo pa velja tudi obratno. Šolan inženir strojništva je po dolgih letih službe v Iskraemecu znanje oplemenitil še s kranjsko »organizacijo«, opravil magisterij in pred štirimi leti tudi doktoriral. Zaposlen je kot docent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Naslov doktorske naloge Obvladovanje sprememb v izvedbi projekta po svoje govori tudi o njegovem značaju. Stari je tudi tistemu, kar se zgodi nenačrtovano v stilu »shit hapens«, vselej kos. Je mojster za sto stvari, znajde se v vsaki situaciji, tehnika je njegova svetla točka. Za obletnico si je na primer sam obnovil spačka s konca šestdesetih let, ki je zdaj kot nov. Stvari se loti tako, da mu vse uspe. Še celo tedenska napoved slabega vremena se je spremenila v lepo soboto. Ja, tudi Bog ga ima rad.

Žur je bil pravi, pijače in hrane dovolj, življenje sta za nas dala dva krepka »kralja živali«. Starija je presenetil obisk njegovega prijatelja iz študentskih let Adija Smolarja, s katerim sta pripravila pravi mali koncert. Skupaj s prijateljema je obudil nekdanji band UBS, največji slovenski kitarist, prav tako Radovljičan, mu je zaigral dve znani pesmi Zabranjenega pušenja in Buldožerjev, seveda z besedilom, napisanim posebej zanj. Sledil je dolg program, v katerem si je Stari moral prislužiti številna darila. Gonil je kolo za novo kolesarsko opremo, se poskušal v jadralskih spretnostih za novo jakno, metal na koš za nove allstarke in na koncu prejel tudi nekaj »šumečih«, ki mu bodo jeseni prišli prav, ko bosta z ženo Darjo odpotovala v Vietnam, Kambodžo in ne vem kam še. Takrat ne s spačkom, s katerim so Staretovi itak že prepotovali celo Evropo.

Zapisano daje vtis, da je Aljaž Stare v petdesetih letih živel več različnih življenj in s seboj nosi kup različnih obrazov. Pa ni tako. Gre za enega samega človeka, res da oprem­ljenega s kovinsko sivo v laseh, z brki in kozifiksom, a še vedno živahnega in poživljajočega kot pred leti ...