S prijaznostjo si odpira vrata

Dijaška organizacija Slovenije je letos za naj dijaka razglasila dijaka tretjega letnika Gimnazije Škofja Loka Aleksandra Rajharda.

Kaj po vašem odlikuje dobrega dijaka?

»Delo v šoli, pripravljenost pomagati drugim in talent. Za dober uspeh moraš biti že med poukom stoodstotno aktiven, da imaš veliko prostega časa zase popoldne in si sproščen, brez stresa. S tem, ko pomagaš drugim, pa pomagaš tudi sebi – matematiko in fiziko se učim s tem, da učim druge. Brez talenta pa je treba vložiti veliko več dela, da kaj dosežeš, dan pa ima le 24 ur.«

Popoldne ti torej ostane dovolj časa zase. Kaj takrat najraje počneš?

»Rad berem fantazijske romane, če je lepo vreme, pa s prijatelji igramo košarko in nogomet. Udeležujem se krožkov, matematičnega in programiranja, enkrat na mesec grem v kino, z družino rad pogledamo kakšen film ali pa se družim s prijatelji prek računalnika.«

Veste, kaj je bilo odločilno, da so prav vas za naj dijaka izbrali že na matični šoli?

»Izbrali so me zaradi prostovoljnega dela na Karitas, kar sem opravljal v okviru programa Mepi. Neki drug dijak je bil namreč na tekmovalnem področju celo boljši od mene, a ni imel tega družbenega aspekta. Pri naj dijaku štejejo ne le učni uspeh in dosežki s tekmovanj, ampak tudi uspehi na družbenem področju.«

Na številnih tekmovanjih ste posegli po najvišjih priznanjih. S čim vse se lahko pohvalite?

»Matematičnega tekmovanja se letos na žalost nisem udeležil, ker sem bil na ekskurziji v Parizu, sem pa na tekmovanju iz logike osvojil prvo mesto in se uvrstil na lingvistično olimpijado v Angliji. Na državnem tekmovanju v biologiji sem bil prvi med dijaki tretjih letnikov in sem se prav tako uvrstil na olimpijado v Švici. Razen tega sem dosegel drugo mesto na tekmovanju iz fizike, na tekmovanju iz kemije pa sem se slabše odrezal. Prejeli smo še srebrno priznanje za film, ki smo ga za tekmovanje v slovenščini posneli po predlogi Maska rdeče smrti Edgarja Allana Poeja.«

Kaj vas tako privlači pri naravoslovju?

»To, da ni potrebno učenje na pamet, saj v tem nisem ravno dober – učim se s tem, da poskusim razumeti snov in tako pridem do enakih zaključkov. Poskušam iti po isti poti kot znanstveniki, ki so to odkrivali.«

Naravoslovje bo zato verjetno v ospredju tudi pri vašem nadaljnjem študiju. Čeprav imate še eno leto časa za končno odločitev, pa kljub temu mogoče že vsaj približno veste, kam vas bo vodila študijska pot?

»Želim si študirati elektrotehniko, nato na podiplomskem študiju robotiko, potem pa v tujini še bioniko, kar sem si želel že od otroš­tva. Pri bioniki gre za kopiranje narave in njeno prenašanje v tehnologijo – če ptiča spremeniš v stroj, dobiš letalo. Združuje robotiko, programiranje in anatomijo. Moja posebna želja je delati oživčene proteze – nadomestek udov za tiste, ki so jih izgubili.«

Kaj pa vas vodi, da nesebično pomagate drugim, kar ni ravno odlika v današnjem tekmovalnem svetu?

»Za pomoč na Karitas sem se prvotno odločil zaradi sodelovanja v programu Mepi, a ker je bilo tako dobro vzdušje, se vračam nazaj. Vmes sem moral namreč prekiniti zaradi priprav na tekmovanja, ki so bila ob sredah, prav tako kot razdeljevanje hrane na Škofijski Karitas.«

Zakaj si se tako odločil?

»Naučili so me, da je dobro biti prijazen; oče mi je ves čas govoril, naj ne zapiram vrat pred sabo. Če si prijazen z drugimi, bodo tudi drugi s tabo.«

Kako pa mladi gledate na prihodnost v sedanjih nič kaj optimističnih gospodarskih razmerah?

»Ne vem, če je to sploh možno, ampak spremeniti bi morali splošno mišljenje. V Sloveniji smo vsi prijatelji, sorodniki, možnosti za uspeh imaš samo, če imaš kakšne 'strice iz ozadja'.«

Ampak verjetno ste ravno mladi tisti, ki lahko to spremenite?

»To bo po moje na plečih družboslovcev, ker se naravoslovci držimo bolj zase. Lažje je narediti robota in ga programirati, da dela, kar hočeš, kakor spreminjati ljudi.«