Piše pesmi za več svetlobe

Besedilo: Marjeta Žebovec
Kategorija: GG Plus / torek, 13. maj 2014 / 09:46

Dragomila Šeško, doma z Milj pri Kranju, je izdala pet pesniških zbirk.

Dragomila Šeško je začela pisati, ko je spoznala črke: »Pravzaprav to počnem, odkar se zavedam sebe oziroma odkar poznam črke. Je del mene. Čeprav seveda so obdobja, ko literarno ustvarjanje začasno presahne, nikdar nisem mogla reči, da sem »nehala pisati«, ker tega nisem nikoli tako čutila. Zdaj verjamem in sem prepričana, da tudi nikoli ne bo drugače.« Že v osnovni šoli je pokazala tako izjemen talent za pisanje, da je morala v tretjem razredu, ko so imeli prvič za domačo nalogo prosti spis, priti mama v šolo, da je učiteljici pojasnila, da je učenka sama naredila domačo nalogo. Pesmi je objavljala v osnovnošolskem in v gimnazijskem glasilu.

Pri devetih letih jo je povozil avtobus, kar je bila seveda tragedija, vendar je ta dogodek precej pospešil njeno dozorevanje; postala je odgovornejša, kar se je poznalo tudi pri izpolnjevanju šolskih obveznosti in posledično tudi na ocenah: »Če se mi to ne bi zgodilo, ne verjamem, da bi se usmerila v študij. Končala sem FDV, po poklicu sem univ. dipl. sociologinja.« O tej izkušnji je napisala tudi pre­tresljivo pesem Kolesa.

Zaposlena je bila v kranjski Savi in tam ustanovila literarno skupino, ki je izdala dva pesniška zbornika z na­slovom Na savskem bregu. Potem jo je življenje odneslo v Brežice, kjer si je ustvarila družino in dobila službo v papirnici Videm Krško. Po nekaj letih je šlo podjetje v stečaj, Dragica pa je postala brezposelna. Čez čas je dobila službo – na Zavodu za zaposlovanje v Ljubljani: »Ko sem se kasneje zaposlila prav na zavodu, sem razumela ...« Seveda je v Brežicah našla tudi literate; intenzivno so se družili, sodelovala je tudi v literarnem klubu Žarek.

Njena prva pesniška zbirka z naslovom Srečevanja je izšla leta 1992, sledile so ji Luč, Zlatice, Krog in pred kratkim Svetlobe v temo!. K vsem zbirkam je eseje napisal tudi Ciril Zlobec. Pesmi je označil za razpoloženjske: so ljubezenske, bivanjske, razmišljajoče … Na začetku eseja k zbirki Luč se je spomnil zbirke Srečevanje: »Prav nič začetniška ni bila, ni se dušila, kot je za pesniške prvence skoraj pravilo, v zeleni podrasti »obetav­nosti«, bila je zrelo dejanje.« Iz njenih pesmi žari življenje – vsakdanje in tisto ob posebnih priložnostih, ko se pesnice kaj dotakne, ko je deležna spoznanja in ko kaj išče; v njih je veliko optimizma in veselja, čeprav izražajo kdaj tudi trpljenje. Njene pesmi so sicer napisane v kiticah, vendar brez ločil in z zelo malo velikimi začetnicami. Pravi, da s tem daje bralcu več svobode, da si pesmi bere po svoje in jih po svoje začuti. Prve tri zbirke so bile podpisane z Dragica Dani, zadnji dve pa z Dragomila Šeško. »Ime? Dragica mi je vedno malo čudno odzvanjalo, v Dragomili sem bolj jaz. Nekaj bo na vibraciji imena v povezavi z mojim bistvom, saj imam občutek, da me ljudje zdaj bolj čutijo. Zadnja leta se je tudi način mojega pisanja precej spremenil. Ne pišem zato, ker bi se rada kakorkoli dokazala, kaj v sebi in zase prek pisane besede razčistila, ampak pišem zato, ker se želim na svoj način, prek metafor, dotakniti ljudi. Poleg namena se je spremenil tudi način, kako pišem. Z motivi in s tem, kaj želim povedati, kdaj in kako se bo zgodilo, se sploh ne obremenjujem. Pesem začutim v prsih. Pride kot rahlo tiščanje, ta občutek sem se že navadila prepoznati. Nemalokrat sem sama presenečena, kaj vse »pride ven«. Pustim, da se izlije iz mene. To je prva faza. V drugi fazi, ki bi ji lahko rekli tudi obrtniška in lahko sledi tudi z večdnevnim zamikom, material pogledam in dodelam tako, da sta vsebina in oblika podprti druga z drugo, da se podobe zaokrožijo v celoto.« In tudi pesmi v peti zbirki z naslovom Svetlobe v temo! so drugačne od prejšnjih.