Oblast je pač – oblast

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. maj 2014 / 15:59

Kamni iz preteklosti, 2. del

Janezu je strašno žal, da takrat, ko je bil še otrok (danes je star sedemdeset let), ni bolj skrbno poslušal pripovedovanja. Če je kaj ujel na ušesa, da se mu je zdelo zanimivo, je seveda postal in prisluhnil, drugače pa je bil povsem normalen mulc, ki je vsak trenutek svobode raje izkoristil.

»Ko sem bil še otrok, sem se veliko družil z Dušanom, mlajšim bratom. Pravzaprav sva bila rojena v istem letu, jaz na novega leta dan, on za božič. Bil je zelo brihten otrok, tudi prej je shodil kot jaz, sam od sebe se je naučil govoriti, znal pa je tudi uveljavljati svojo voljo, saj sem bil, četudi starejši, pogosto tepen od njega. V šolo sva šla hkrati, a kaj, ko ni mogel sedeti pri miru, nagajal je, zato ga je učiteljica skoraj vsako uro za nekaj časa postavila pred vrata. Bilo mu je kakšnih dvanajst let, ko ga oče nekoč pošlje v gostilno po liter vina. Včasih je bilo to tako, da smo prišli tja s steklenico in so nam dali vino za domov. Dušana je premagala radovednost, kaj počnejo moški, ki so sedeli v kotu sobe. Stopil jim je za hrbet in jih opazoval med kartanjem. »Ajnca« se je, pameten kot je bil, zelo hitro naučil in po tistem dogodku je – namesto v šolo – zavil kar h »špilavcem«. Drobiž, ki nama ga je dal oče za v cerkveno pušico, je začel skrivati, in ko se ga je nabralo toliko, da je lahko »plačal« igro, je bil na konju! Imel je tudi srečo, pogosto je bil zmagovalec, in četudi je bil še otrok, so kvartopirci do njega kazali veliko spoštovanje. Zgodilo se je, da ga tudi po več dni ni bilo domov, oče je robantil, mama jokala in molila hkrati, a pomagati mu ni znal nihče. Na vasi so vsi vedeli, da tistemu, ki ga zasvojijo karte, ni pomoči. Kljub temu pa je bil Dušan le še malo premlad zanje – ni mu še bilo petnajst let – ko so ga dobile v roke lahke ženske. Zaslutile so, da ima denar, in z veseljem so ga obrale do zadnjega pfeniga, če so ga le dobile podse! V duši je bil še otrok, zaupljiv in nepokvarjen, a na zunaj pravi gangster. Nekoč nam pridejo na ušesa vaške čenče, da je naš Dušan okradel kvartopirce in z denarjem izginil v Ameriko. Govorice so očeta zelo prizadele, saj je vedel, da je sin zabredel, a da bi bil tat? Ne, to pa ne. Zgodaj spomladi, ko se je vlačil les iz grape, so ga našli pod kupom vej in snega. Nekdo mu je razklal glavo in ga slekel do golega. Tistega, ki je to storil, niso nikoli našli. Na brata sem se še velikokrat spomnil, zlasti potem, ko sem šel študirat. Ves čas sem se zavedal, da mi manjka, saj je bil dosti bolj bister od mene. A kaj, ko mu je preveč pameti bolj škodovalo kot koristilo,« je po dolgih letih potegnil iz pozabe tudi te spomine.

Kovaška obrt, ki so jo imeli doma, je po drugi svetovni vojni počasi ugašala. Njegov oče je bil bolj kot ne specializiran za izdelavo rezervnih delov za vozove, lotil pa se je tudi orodja, ki so ga potrebovali pri svojem delu gozdarji. Konj je bilo iz leta v leto manj, zaslužka pa tudi. Janez se spominja, da so nekoč dobili naročilo za okenske mreže, ki bi jih namontirali na kletna okna novozgrajenega zadružnega doma, a se očetu niso posrečile.

»Oblast je imela očeta za izkoriščevalca, ker je bil obrtnik. Ampak – kakšen! Saj ni zaslužil nobenega denarja, kvečjemu so mu kmetje, ki so koristili njegove storitve, plačevali v naturalijah, saj drugega tudi sami niso imeli. Oče se tudi med vojno ni hotel opredeliti, vsaka vojska, ki je butala na vrata, je itak pokradla vse, kar ji je prišlo pod roke, ostalo je zgolj tisto, kar je bilo skrito in na varnem. Največ škode pa mu je naredil Lipe, nekoč je pri nas služil za hlapca, drugače pa je bil znan brezdelnež in »palamuh«. Po vasi se je tudi šepetalo, da je bil on tisti, ki je pospravil našega Dušana, a tega se, dokler je bil Lipe živ, nismo upali reči na glas, ker ni bilo varno. Po vojni se je hvalil, da je bil v gmajni, kar pa je bila čista laž. Vsi so vedeli, da se je skrival, po vojni, ko so takšne potrebovali, pa je postal likvidator. Nikoli ga ni pekla vest, pri sebi je imel celo nekaj fotografij, ko se je fotografiral z žrtvami, katere je ubil. Če ni mogel drugače, je podtaknil ogenj. To je menda želel storiti tudi pri naši kovačiji, a je oče po tistem, ko je na vasi do tal pogorelo nekaj kozolcev, vsako noč spal na klopi, ki si jo je dal postaviti v delavnici. Ironija je bila, da je Lipe pozneje postal župan in jaz se nisem oženil prav zaradi njega, ker se mi je gabilo, da bi on »požegnal« moj zakon.«

Za Janeza je bilo več kot »frdamano«, da se je zmeraj zagledal v dekle, ki je pripadalo nasprotni politični opciji. Pa se mladi niti niso toliko ločevali med seboj, vrag je bil, če so za ljubezen izvedeli starši.

»Ker doma nismo imeli denarja, da bi obiskoval srednjo šolo, sem šel delat k stricu, mizarju, tretji in četrti letnik pa sem naredil ob delu. Večerna gimnazija so imenovali stavbo, v kateri je bilo veliko različnih uradov, med drugim tudi gimnazija in, seveda, naša šola. Na stopnicah sem pogosto srečal Zdenko. Bila je zelo lepo dekle. Komaj teden dni po poroki, ji je moža ubila bomba, na katero je naletel med košnjo. Ostala je sama z majhnim otrokom, ki se je rodil že po moževi smrti. Meni je bilo vseeno, četudi bi jih imela deset. Začela sva se dobivati, tudi ona me je rada videla. Nekoč, ko njenih staršev ni bilo doma, me je povabila k sebi. Sredi najlepših trenutkov se na vratih nenadoma naslika njen oče, mene z enim zamahom vrže iz postelje in me porine skozi vrata, njo pa zbrca na tla, surov kot je bil, ji je zlomil ključnico in ranil na več mestih, da je bila vsa krvava. Ker je imel moč in oblast, ji je zagrozil, da ji bo odvzel otroka, če se še enkrat speča z menoj. Veste, pa to ne bi ostalo le pri grožnjah! Poznam primer, ko so pravoverni starši še leta 1965 dosegli, da se je v neki družini mlada mati morala umakniti, ker je nesla otroka h krstu. Sina je lahko videla šele takrat, ko je bil star osemnajst let!«

Janez je s pridnostjo in vztrajnostjo dosegel visoko izobrazbo. Žal oče njegovega truda ni kaj prida cenil, saj se mu je zdelo škoda časa, ko je »ležal« za knjigami, namesto da bi šel delat in si nabiral »leta za pokojnino«.

»Dolgo časa sem bil brez službe, hvala bogu, da me je vzel k sebi stric, v mizarnico. Tudi takrat, ne le danes, si lahko kam prilezel le po vezah in poznanstvih. Izobraženih so se marsikje bali kot živega hudiča, saj so na pol pismenim direktorjem pomenili hudo konkurenco. Tudi v Zadrugi, ki smo jo imeli na vasi, je bil en takšen. O njem se je širil glas, da je »diplomiral« celo na »Kumrovški univerzi«, a še zmeraj ni znal drugega, kot da se je le podpisal. Po svoje sem imel srečo. Računovodja, ki so ga imeli, je bil član tudi lovske bratovščine in nekoč, ko so se ga kameradi na smrt zapili, ga je nekdo v objestnosti ali po nesreči, kdo ve, ubil. Prišli so pome, da bi ga nadomestil. Bili so po svoje prefrigani. Mislili so, da jih bom v vsem ubogal, ker sem potreboval denar in ker jim bom moral biti, po njihovem, hvaležen za milost, da so mi omogočili zaposlitev. No, saj je bilo po svoje res tako, a po drugi strani sem v tistem kaosu, v katerem sem se znašel, vse skrbno zabeležil in shranil dokaze o goljufijah in poneverbah. Pa tega ni bilo malo. Ti ljudje, ki so zadrugo vodili, so geslo »vse je naše« vzeli dobesedno. Saj ni čudno, če je potem vse skupaj crknilo …«

(Se nadaljuje)