Na fronti v Galiciji in Karpatih

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 6. maj 2014 / 10:39

Mnogi Gorenjci so se bojevali na frontah v prvi svetovni vojni, zlasti na dveh – ruski in soški. Za primer objavljamo odlomek iz spominov Žirovca in akademskega slikarja Franja Kopača (1885-1941), ki se je boril in bil ranjen na vzhodni fronti …

Franjo Kopač se je rodil 1. februarja 1885 v Novi vasi (zdaj del mesta Žiri). Slikarstvo je študiral v Pragi in se tam oženil s Pražanko Boženko Souček. 3. junija 1913 se jima je na domu v Novi vasi rodil sin Vlastimil, poznejši arhitekt Vlasto Kopač. Oče Franjo je bil vpoklican v vojsko januarja 1915, potrjen k 97. pešpolku, nato prestavljen v 95. vzhodnogalicijski pešpolk in poslan na fronto v Galiciji. Navajamo odlomek iz njegovih spominov, v katerih lahko podoživimo vzdušje na fronti, kakor ga je doživel in zelo slikovito ubesedil zaveden slovenski intelektualec.

V Galicijo, na fronto

»Prišel je dan odhoda v Galicijo. Slovo od Schönberga je bilo težko, posebno zaradi množice vinskih duhov, ki so me obkrožali in mi mešali noge. Komaj komaj sem s pomočjo enako navdušenih kolegov dospel do vlaka, se zaril v slamo in zaspal. Prebudil sem se in prišel k sebi šele, ko smo imeli Moravsko že za sabo in se bližali Krakovu. Pogledal sem po tovariših, vsi so že bili na svojem mestu. Drdrali smo dalje še nekaj dni ter se ustavili blizu nekdanje ruske meje v Sokalu. Tam smo izstopili ter po bornih kočah poljskih kmetov poiskali prenočišča. Bila je strašna revščina med ljudstvom; kolikokrat so se že izmenjali ruski kozaki in madžarski huzarji in vselej odnesli, kar so prvi pustili! Dobilo se je samo pri Židih za drag denar. Naključje je hotelo, da je bil v tistem gnezdu židovski trgovec in gostilničar s hčerjo, ki sem jo slikal in si s tem pridobil njeno simpatijo, hkrati pa delež pri Židovih klobasah, rumu, cigaretah in drugih zemeljskih dobrotah. Naš komandant je bil poljski plemič iz Lvova. Napravil sem mu portret, in ko je šel na dopust v Lvov, kjer je imel nevesto, me je vzel s sabo, da sem mu jo naslikal.

Vzeli smo končno slovo od Sokala, jaz pa še od prijazne Židovke, ki me je za pot založila z vsakovrstnimi užitnimi dobrotami, in se potegnili dalje proti severu v Vladimir Volinski, kjer smo se nastanili v velikanskih ruskih vojašnicah. Že od daleč smo slišali sumljivo grmenje, ponoči pa videli svetlikanje raznih lučic. Vedeli smo, da bomo v kratkem tudi mi deležni sadov omenjenega grmenja, zaradi česar smo se potrudili užiti čim več vsega, kar se je dobilo v Vladimiru po gostilnah, židovskih trgovinah in – drugod.

S fronte so vozili poljski vlaki dan za dnem nove ranjence, ki niso ravno hvalili razmer tam spredaj. Nekaj dni pred našim odhodom so napovedali obisk armadnega komandanta, generalnega obersta Terstyanskega (general Karl von Terstyanski, eden najvišjih poveljnikov avstro-ogrske vojske – op. ur.), po imenu sodeč slovanskega rodu. Tisti dan smo stali na širni ravnini za Vladimirom v velikem četverokotniku vsi številni polki, avstrijski, nemški in nekaj turških. Čakali smo od četrte ure zjutraj, okoli desete dopoldne smo začeli godrnjati, kar se je okoli poldneva razvilo v splošno preklinjanje. Slišale so se vse kletvice, kar jih je obstajalo med Severnim, Jadranskim in Črnim morjem.

Nekako okoli druge ure popoldne so prijezdili številni generali s Terstyanskim na čelu v sredino našega četverokota in se postavili v vrsto. Ves naš nepregledni kanonenfuter se je spravil v gibanje ter začel korakati mimo njih, ki so nas prezirljivo ogledovali. Tega dne so bili Rusi pravi idiotje, da niso poslali nad nas nekaj letal in razgnali celo drhal. Bili smo tako izmučeni, da smo komaj vlekli noge za sabo. Zaslužili smo pohvalo iz ust Terstyanskega, ki je imel fiziognomijo srednjeveškega Torquemadovega krvnika, da smo videti 'kakor prava tatarska horda'. Ko se je znočilo, je bilo komedije konec. Drugi dan smo zbrali svojo ropotijo in odšli v smer, od koder je prihajalo tisto grmenje.

Odšli smo tedaj v smer, od koder je prihajalo topovsko grmenje in iz katere je že več dni z vso silo pritiskal Brusilov. Grmelo je vse glasneje. Hodili smo ves dan, zvečer smo prišli do nekega gozda, kjer smo polegli in pospali kakor pobiti. Zjutraj smo šli naprej, proti Lucku. Opoldne se ustavimo ob vznožju grička, kjer je bilo polno ostankov razbitih in razklanih dreves. Vsepovsod je ležalo orožje, sem in tja tudi kak človek, marsikateri cel, drugega je bilo samo kos. Prejšnji dan so se menda pošteno mlatili! V zemljo smo si izkopali grobovom podobne luknje ter jih pokrili z vejami in zemljo. V naglici smo se seznanili z našimi predhodniki in pozdravili z znanci. Nakar začne strahovito treskati, ostanki dreves so se lomili. Po zraku je brenčalo, kakor da bi ose rojile. Sem in tja se je kdo spotaknil, padel, malo zakrilil z rokami in mirno obležal.

V boju

Dobil sem četrti vod. In povelje, da se z njim uležem v bojno črto in čakam povelje 'Naprej!'. Povelje je bilo v trenutku izvršeno. Nakar prihrumi za nami četa Nemcev. Njihov poveljnik me vpraša, kaj tu delam. Odvrnem, da čakam povelja od svojega komandanta. Nemec nameri vame pištolo in zakriči: 'Vorwärts!' Ni bilo časa za razmišljanje. Skočim pokonci in zbežim s svojo četo navzgor v hrib. Precej mož se mi je med potjo spotaknilo in obležalo. Medtem je streljanje na vrhu nekoliko ponehalo, in ko se obrnem, tudi Nemca in njegovih ni bilo več za nami. Obstali smo, da si malo odpočijemo. Potem se začnemo spet zbirati pod hribom. Manjkalo mi je 15 mož. Kakšen smisel je imela ta dirka, ki smo jo napravili na pobudo našega zaveznika, nismo nikoli izvedeli. Zlezli smo v izkopane luknje in pospali. Ponoči ni bilo miru, od časa do časa je treščilo kje v bližini, enkrat mi je zasulo vhod in moral sem riti kakor krt, da sem prišel do zraka. Drugo jutro navsezgodaj nas je dvignilo povelje in premaknili smo se na vrh, v strelske jarke, ki so nam jih ponoči prepustili Rusi. V njih je vladal strašen nered. Ne vem, ali Rusi niso imeli smisla za čednost ali pa so nanjo v naglici pozabili. Pustili so veliko svojih mrtvih in ranjenih nam v napoto. V odseku, ki je bil določen moji četi, sem našel med drugimi tudi svojega tovariša, poročnika Wagnerja, s prerezanim vratom. Imel je prvo četo, jaz pa četrto; zato je bilo zanj že opravljeno, jaz pa sem še čakal, kdaj pridem na vrsto.

Rusi so imeli streliva na prebitek, drugače bi ga ne bili tako množično uničevali. Noč in dan so nas obsipavali v vseh mogočih formacijah. Napadov ni bilo, vedeli pa smo, da pridejo, kakor hitro prestane toča. Štiri dni in noči so se naši kuharji zaman trudili, da bi nam postregli s svojo umetnostjo. Kakor hitro so se nam skušali s kuhinjo približati, so jim Rusi s svojimi granatami to preprečili in jim preluknjali kotel, da je šel konjski golaž po tleh. Ruma in cigaret pa ni manjkalo. Prikotalili so nam že prej nekaj sodov, tako da smo bili vedno megleni. Tičali smo podnevi in ponoči v svojih lisičjih jamah, sedem metrov globoko pod zemljo. V sosednji jami je bilo 20 mož z dvema častnikoma. Zasulo jo je tako, da nismo več našli vhoda in ostali so za večno notri. Štiri dni in noči je trajal strahovit ogenj, tresk se ni razločeval od treska, razrili so nam naše jarke, da se ni poznalo, kje so bili.

Četrtega dne zvečer je bobnenje malo ponehalo. Nakar pride povelje, da grem s svojim vodom, ki je štel še 36 mož, na prednjo stražo v dolini, ki se je nahajala kakih tristo korakov pred našimi žičnimi ograjami. Trikrat so že odšli, pa se nobeden ni vrnil. Pošteno smo zalili slovo s tovariši in se nato drug za drugim po trebuhu odplazili med žičnimi ograjami. Večna je bila ta tristo korakov dolga pot. Ruske rakete so neprestano razsvetljevale razbito pokrajino, posejano z mrliči; ko je za hip nastala tema, smo hitro skočili nekaj korakov naprej, ne oziraje se na treskanje granat in brenčanje drugih izstrelkov. Ko se je vnovič posvetilo, smo nepremično obležali, da nas Rusi ne bi opazili. To se je ponavljalo, dokler nismo prišli na svoje mesto. Jarki naše straže so bili napolnjeni z mrtvimi, našimi in ruskimi. Videli so se le, kadar so posvetile rakete. Med nas so, kakor z neba, padale ročne granate.

Sem in tja je kdo zastokal, pa nisem vedel, ali je bil kateri od prejšnjih siromakov ali moj vojak. Vsak od nas je imel s seboj prilično steklenico, s katero si je privezoval dušo, da mu v peklenskem ropotu ni odletela. Pred svitanjem smo se začeli plaziti nazaj v naše jarke. Od 38 mož mi je ostalo le še 17 živih, drugi so ostali tam kakor že mnogi pred njimi. Komaj smo bili v svojih luknjah, ko prelože Rusi svoj ogenj daleč nazaj, za naše položaje. Začeli so bobnati na mesto, kjer je bila naša artilerija, ki je začela z granatami obmetavati ruske jarke, pri tem pa je streljala malo prenizko – tako da nam je zračni pritisk odnašal pokrivala z glav. Začel se je napad. Rusom se je posrečilo, da so preplezali naše žične ograje, nazaj pa niso mogli. Za njimi so prišli drugi, tretji, četrti, vedno nove in nove čete, da so siromaki bedno poginjali za 'gosudara'. Nehalo se je šele proti poldnevu. Zelo smo se namučili, da smo spravili ranjene iz strelskih jarkov. Neki ranjeni Rus me je milo prosil, naj mu ne storim nič zalega. Kaj sem mu hotel drugega, kakor da sem mu dal ruma in cigaret. Razdali smo med reveže, kar je kdo imel, ter jih poslali na naše obvezovališče. Nemci so delali drugače; oni niso zajeli nikogar, pri njih sta poslednje delo opravila nož in revolver. Na ruski strani se je moštvo zamenjalo. Dobili smo nove nasprotnike: Čerkeze, Čečene in druge prijazne azijate. Tudi oni so začeli posnemati Nemce in uporabljati svoje kindžale. Marsikdo izmed nas bi šel rad pogledat na drugo stran in se rešit pekla, a ni bilo prijetno priti pod Čečenov nož.

Ranjen

Ko sem obšel svoj odsek, mi nenadoma spodrsne. Pogledam, kaj je. Na čevljih sem imel čudno oblogo; ko jo z roko odtrgam, sem videl, da so bili še topli človeški možgani. Po tistem dalj časa nisem mogel ne videti ne jesti mesa. Ubiti vojak je obležal s popolnoma zgorelim gornjim delom telesa, ostalo je samo črno okostje. V nahrbtniku je nosil naboje. Vanje je priletela krogla, in ko so eksplodirali, je pri živem telesu zgorel do pasu. Dva sta se ravno pogovarjala, kdaj prenehajo te muke, ko zatuli mimo nas šrapnel in odnese enemu polovico glave. Podobnih primerov je bilo vedno več. Popolnoma sem otopel in sploh nisem več mislil, ali se lahko vrnem še kdaj živ od tam. Dva meseca se že nisem preoblekel ne sezul čevljev ne umil. Mojega slugo je raznesla granata z mojim nahrbtnikom vred. Brusilov je pritiskal vedno huje. V tem so nam prišli na pomoč Nemci. Ravno pravi čas; v eni sami noči so Rusi kar sedemnajstkrat zaporedoma navalili na našo redko vrsto. Proti jutru so napadli kozaki. Zlezel sem toliko iz jarka, da sem videl, kako so se valile njihove čete na desni strani skozi vrzel, ki so jo ponoči v naših vrstah napravile ruske granate. V tem hipu trešči zraven mene. Videl sem silen blisk in slišal strahovit pok, nato pa čudno brnenje v glavi, jaz pa sem padal in padal v neko temo in tišino.

Ko se mi je vrnila zavest, sem ležal na dnu strelskega jarka, na meni pa drugi. S težavo sem se izvlekel izpod trupel, živ sem bil le sam v celi kopici. Drugega nisem slišal kakor čudno brnenje v glavi. Na levo oko nisem videl. Bolel me je cel život, kot da bi bili na meni mlatili. Odplazil sem se po jarku nazaj, prek trupel ruskih, naših in nemških vojakov. Ko sem se priplazil nazaj pod hrib, kjer je imel poveljstvo stotnik, poveljnik našega bataljona, sem pri njem našel še dva tovariša poročnika. Od 22 oficirjev smo ostali štirje: stotnik Joseph, nadporočnik baron Lalič, ki je bil hudo ranjen v trebuh od kosa granate, poročnik Formanek, ranjen v nogo, in jaz. Stotnik je jokal. Bil je sicer Nemec po rodu, a bil je vendar človek, ki ni poznal razlike med Slovani in Nemci, zraven pa je bil silen nasprotnik vojne in Avstrije. Kam sem bil ranjen, nisem vedel, cela glava me je bolela, videl nisem na levo oko, ne slišal na levo uho. Leva roka mi je visela ob strani kot mrtva in desna noga me je zelo bolela. Ko sem se malo okrepčal z rumom, ki mi ga je ponudil stotnik, sem se odpravil dalje.

Vlekel sem se do obvezovališča. Koliko časa sem potreboval, ne vem. Nočilo se je, ko sem prišel tja. Padel sem vnovič v nezavest; ko se spet osvestim, sem imel celo glavo povezano. Z drugimi ranjenci so me naložili na voz in nas odpeljali v Vladimir Volinski. Tam so mi pregledali rane. Ranjen sem bil od krogle v levo ramo, nad levo oko pa od drobca razletele granate. Omenjena drobca sta bila v ranah. Levo lice je bilo celo posejano z drobci železa. V levem ušesu mi je od eksplozije počila slušna mrena, da sem oglušel. Vse to mi ni delalo preglavic, bil sem vesel, da sem ostal živ in da so bile oči še zdrave. Za nekaj časa sem imel dosti vseh dobrot, s katerimi so nas tako vestno zasipavali Rusi, in trdno sem sklenil, da se ne vrnem kmalu. Drugi dan so nas naložili na vlak in odpeljali proti jugu …«

Pripis urednika: Franjo Kopač se je pozdravil in bil poslan nazaj na fronto. Iz Rusije se je vrnil šele februarja 1919. Spomine je napisal po vojni, ko je služboval kot gimnazijski profesor risanja na gimnazijah v Kruševcu, Kranju in v Splitu, kjer je umrl 7. septembra 1941. Zvezek z očetovimi spomini mi je posredoval sin Vlasto Kopač, iz mestoma težko berljivega rokopisa sem jih prepisal Miha Naglič in jih objavil v Žirovskem občasniku (v letih 1992-97, številke 18, 19/20, 23/24, 25/26). Dostopni so tudi v Digitalni knjižnici Slovenije (www.dlib.si).