Tisti pater, ki širi sožitje in strpnost

Besedilo: Ahmed Pašič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. maj 2014 / 11:40

Pater Bogdan Knavs je lani 31. oktobra na Sveti Gori daroval mašo za padle partizane, taboriščnike, talce, tigrovce in druge žrtve vojne. Odziv javnosti je bil zelo pozitiven. Trdi, da se moramo skupaj učiti odpuščati, si seči v roke, prevzeti svoj del krivde, se zanjo pokesati in vzajemno stopiti naprej. Slovenci smo premajhen narod, da bi se delili.

Se lahko na kratko predstavite za naše bralce?

»Izhajam iz čudovite gorenjske vasice Mošnje, kjer sem preživel svoja otroška in mladostna leta. To so bila res brezskrbna leta tekanja po igrišču in »gmajni«. Sem pa povezan tudi z Mariborom, kajti tam sem bil rojen in tam so mi že na začetku življenja dvakrat zamenjali kri. Tretjič so mi kri zamenjali na Jesenicah in tudi to je verjetno razlog, da mi je tako pri srcu rdeča jeseniška barva. Skoraj polovico življenja pa sem preživel v Ljubljani. Svojo življenjsko skupnost sem našel pri frančiškanih, ob njihovi dobrohotnosti sem spoznal, da bom lahko postal duhovnik kljub svojim pomanjkljivostim. Imam res neverjetno srečo, kajti povsod spoznavam čudovite ljudi. Zato mi je tudi moje kaplanovanje v Šiški pomenilo srečevanje z izrednimi osebnostmi, to prepričanje pa sem še utrdil pri delu z gluhimi otroki. Toda posebej so bila zame prelomna tri leta, ki sem jih preživel na Primorskem. Pri Primorcih sem se navzel njihove odprtosti in sprejemanja vsakega človeka. Primorska mi je pomagala, da sem se začel ozirati po vsej Sloveniji in tudi k našim rojakom onstran meje. Ko se mi ponudi kakšna priložnost, se rad vračam tja. Imam občutek, da s Svete Gore objamem ves svet. Tam se menjavajo samota in množični shodi, tam mislim na vsakega trpečega človeka. Sedaj, ko sem spet v Ljubljani, si želim, da bi ohranil tisti široki pogled, ki sem ga pridobil na Sveti Gori, da bi lahko vedno poslušal svoj glas vesti, ki mi pravi, da se je treba zavzemati za »malega človeka« ter za resnico in pravico.«

Živimo v vedno bolj materialnem svetu. Kaj menite o tem, da lepa beseda lepo mesto najde?

»Kaplja medu pritegne več čebel kot pa posoda kisa. Človekova narava je taka, da se odziva na prijaznost, toplino, dobroto, sprejemanje, in zato je vsak naš odnos odvisen od tega. Odnosov ne moremo graditi na osnovi nasilja in napadalnosti. Zato je zelo pomembno, da smo v družini, družbi, na delovnem mestu, v Cerkvi razpoloženi za pogovor. Gotovo, nerazumevanja, spori in užaljenost, vse to se zgodi med ljudmi. Toda kako to reševati, kako preraščati? Sam najdem rešitev v tem, da pomislim, da je vsak človek nekje šibak, da tudi on trpi in da nikomur ni lahko.«

Ali to velja tudi za slovensko družbo?

»Tudi v naši družbi smo samo ljudje, zato za vse nas veljajo iste zakonitosti človeških odnosov. Morda bi lahko dodali le, da smo malo bolj občutljivi, velike rane iz preteklosti še niso zaceljene in tudi sicer se čutimo hitro ogrožene. Prehitro se postavimo v obrambni položaj in v takšnem razpoloženju nehote znova ranimo drug drugega. Veliko razmišljam o tem, kako v naša osebna razmerja vnesti več zaupanja, več navdušenja drugega nad drugim.«

Menite, da se v Sloveniji preveč obremenjujemo z drugo svetovno vojno? Kako priti ven iz vrtinca, saj se zelo različna mnenja prenašajo na mlajše rodove?

»Slovenska družba je prebičana od delitev iz preteklosti, po drugi strani pa – ali ni vendarle prišel trenutek, ko bi lahko drug drugemu pomagali, da se zacelijo naše rane, in bi se potem skupaj spopadali z današnjimi težavami? Saj gre življenje svojo pot, tisoči naših sodržavljanov živijo v revščini, ostali so brez služb, zato so sedaj ponižani in prizadeti v osnovnem osebnem dostojanstvu. Delitve bo vsekakor treba preseči. Vsak od nas ima izkušnjo svoje družine. Toda v družini je normalno ne samo, da se ranimo, ampak tudi da si odpuščamo. Naša narodna skupnost je naša velika družina in nimamo drugega izhoda. V vsaki skupnosti odnosi zaidejo kdaj v slepo ulico, pride do težkih situacij, nesoglasij, razprtij, zamer, razhajanj. Skupaj lahko gremo naprej le, če si odpuščamo. Odpuščanje je osebno dejanje in zahteva velikodušnost srca, da je sposobno tudi enostransko odpustiti. Toda odpuščanja ne moremo nikomur ukazati. Zanj lahko le prosimo. Skupaj se moramo učiti odpuščati, si seči v roke, prevzeti svoj del krivde, se zanjo pokesati in vzajemno stopiti naprej. Slovenci smo premajhen narod, da bi se delili. To nas hromi. Treba je iskati stvari, ki nas povezujejo. Sedaj smo vsi poklicani, da skupaj zgradimo družbo, v kateri bodo mladi imeli prihodnost, da ne bodo več primorani odhajati služit na tuje, da bodo njihove mlade moči ostale doma. Naša družba potrebuje njihove talente in znanje, da si zagotovi prihodnost.«

Lani 31. oktobra ste darovali mašo za partizane in vse žrtve vojne. Kakšni so bili odzivi javnosti?

»Velika večina je to sveto daritev na Sveti Gori za padle partizane, taboriščnike, talce, tigrovce in druge žrtve vojne razumela zelo pozitivno, lahko bi rekel, da jih je ganil dogodek, da so prišli molit za svoje pokojne, mnogim pa so se prišli poklonit v cerkev tudi tisti, ki niso prav pogosti obiskovalci naših svetišč. Pri vsaki sveti maši, ko molimo tudi za rajne, pri vsaki molitvi, s katero se spomnimo pokojnih, in pri vsaki sveči, ki jo prižgemo na grobu, gre za pietetno dejanje, za spoštovanje vseh umrlih. Rad poudarjam, da se je človeška kultura začela s spoštovanjem in pokopavanjem umrlih. Judje so raje sami umrli, kakor pa da svojih pokojnih ne bi pokopali s spoštovanjem in molitvijo. Moja človeška, kaj šele duhovniška dolžnost je, da to delam. Ko govoriva o tem dogodku, je ravno veliki petek. Jezus Kristus je sam umrl, da nihče izmed nas ne bi več umrl, kot pravi lepa krčanska molitev. Da, kristjani nikakor ne moremo praznovati veliki noči, če prej ne obhajamo velikega petka. To pa ne pomeni samo, da je nekdo umrl, ampak da je bil tudi »v grob položen«. Zato me osebno boli, da nekateri Slovenci še vedno nimajo pravice do groba. To moramo najhitreje urediti in izpolniti svojo osnovno človeško dolžnost.«

Eden od zdravnikov UKC je pred kratkim izjavil, da so Slovenci zelo potrpežljiv narod. Ali to drži?

»Če se prav spomnim, so tolminski puntarji protestirali zaradi dvoodstotnega davka, danes so davki bistveno višji, pa se nihče ne zgane. Morda pa ni razlog velika potrpežljivost, ampak bolj to, da vse skupaj nadomestimo z »jamranjem«, z neko globoko užaloščenostjo, da se ne da nič storiti. Ali pa še bolj preprost razlog: da se bojimo, da bi morda bili junaki, pa se raje ne izpostavljamo. Morda smo tudi pretirano skromni; zgodovina nas je »naučila«, da preživimo, če veliko prenesemo. Rešitev vidim v tem, da se znova zganemo, če ne zase, pa vsaj za drugega. Vidimo, da po svetu tudi pri velikih narodih, npr. pri Argentincih, vsi moški niso bili vedno junaki. Toda kdo se je zganil, kdo je javno protestiral? To so bile matere. Končno tudi za Jezusovim križem niso hodili njegovi učenci, apostoli so se razbežali, za Kristusom so stopale jeruzalemske žene. To pomeni, da skrb za drugega in ljubezen lahko privedeta do odločne besede ter javnih zahtev.«

Kako izboljšati stanje v družbi in vrniti moralne vrednote? Kako postati boljši človek?

»Imaginarne družbe ni, povsod je pač navzoč konkreten človek. Družbo bomo lahko izboljšali z vzgojo, etiko, poštenostjo, vladavino prava, sočutjem do ljudi in spoštovanjem vsega stvarstva. Toda s tem Vam nisem povedal nič novega, to vsi vemo. Menim, da smo pred izzivom, tako verni kot neverni, pred izzivom velike noči. Gre namreč za čisto novo upanje. To upanje pomeni, da smo ljudje vendarle sposobni med seboj deliti ne samo hudo, ampak tudi najlepše. Naj pojasnim: Kristus z nami ne deli le bede, zapuščenosti, zasramovanja, ko gre za nas na križ, ampak z nami deli tudi največje veselje, ko nam ponavlja, da radost obstaja in da ljubezen ni prazna beseda. To je velika noč za vse ljudi, saj je sporočilo tega praznika to, da upanje in ljubezen zmagujeta nad vsem, tudi nad smrtjo. To ne pomeni, da bi bili vsi ljudje, s kristjani vred, zelo globoko verni in vsi prepričani o Kristusovem vstajenju. To pomeni le, da vsi upamo in verjamemo, da zlo nima zadnje besede in da nas ljubezen pelje onkraj in prek groba. Kako bomo živeli s svojimi pokojnimi in svojimi živimi, tudi s Kristusom, ki ga ima celo veliko nevernih za učitelja življenja, pa je že drugo vprašanje. Pomembno je, da smo z drugimi pripravljeni deliti tudi najlepše. Kako? To pa se mora odločiti vsak sam.«