Kje je stranka dela?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 30. april 2014 / 11:07

Pred prvim majem, ki naj bi bil še vedno praznik dela, se vprašamo, katere so danes tiste stranke, ki v politiki zastopajo interese dela in delavcev. V minulem stoletju se je to dobro vedelo. Takrat smo imeli dve jasno ločeni fronti: na eni strani kapital in kapitalisti, na drugi delo in delavci. Interese slednjih pa so zastopale socialdemokratske stranke v demokratičnih državah, v Sovjetski zvezi in njeni tovarišiji pa komunistične partije. Najvišje standarde v tem pogledu so dosegli v nekaterih evropskih državah (zlasti v skandinavskih in v Avstriji), kjer so bili socialdemokrati na oblasti dolga leta ali celo desetletja. Tu so sicer imeli kapitalizem, hkrati pa visoko razvito socialno državo. Tudi pri nas smo kljub neučinkovitemu gospodarstvu dosegli visoke socialne standarde.

V današnjih družbah pa povezava med delavstvom in njegovim političnim zastopstvom ni več tako jasna. Na Zahodu je po koncu komunizma (okrog leta 1989) prevladala neoliberalna kapitalistična doktrina, ki interese kapitala spet postavlja nad vse drugo. Spričo že prej dosežene blaginje tudi za višje delavstvo ni tako slabo, vendar se stanje kar naprej poslabšuje. Najslabše pa se delavstvu godi v Rusiji in na Kitajskem, v nekdanjih komunističnih imperijih, kjer so sicer še na oblasti dediči nekdanjih komunistov, v ekonomiji pa je zavladal najbolj brutalen kapitalizem.

In pri nas? Stranke, ki naj bi bile leve, zastopajo predvsem interese dedičev in dediščine nekdanje komunistične nomenklature (SD) ali omrežij, ki so se okrepila ob vsesplošnem plenjenju družbene lastnine po osamosvojitvi in bi rada na ta način delovala še naprej (PS). Na desni pa imamo stranke, ki so bile v tem ropanju in razprodaji manj uspešne, a bi rade ta manko nadoknadile, dokler je na voljo še kaj nekdanjega družbenega, zdaj državnega premoženja. Njihov skupni imenovalec je antikomunizem, ideal pa družbena ureditev, kakršno je obvladovala SLS v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno. Vizije o prihodnjem razvoju Slovenije nima nobena od parlamentarnih strank. Slovenska posebnost je stranka, ki se domnevno zavzema za interese upokojencev. Za interese delavcev pač nobena.

Sicer pa: kdo so danes delavci? Kaj je kapital, je jasno. In kdo so njegovi služabniki, prav tako: največ jih je v bankah, v tajkunskih in menedžerskih krogih in seveda v prej naštetih političnih strankah. Delavci smo v primerjavi z vsemi temi predvsem tisti, ki živimo predvsem od svojega lastnega dela in ne od (ne)legalno in nelegitimno pridobljenega premoženja in z njim povezanih privilegijev. Vse manj je tistih, ki delajo v tovarnah, rudnikih, na gradbiščih in drugih klasičnih proletarskih lokacijah. Vse več nas dela za ekrani, vse več je takih, ki imajo delo le začasno ali občasno (prekariat), narašča število trajno brezposelnih, najhuje je za mlade, ki pridejo iz šol in ne najdejo primerne zaposlitve.

Mogoče kdo poreče: saj delajo tudi tisti, ki so na strani Kapitala! Seveda, med njimi so večinoma ljudje, ki so hiperaktivni. A razlika je v tem, da oni nikoli ne ostanejo brez službe, pa tudi če bi, bi jim ostali premoženje in privilegiji. Delavec, ki ostane brez dela, pa največkrat ostane brez vsega. Nekaj malega premoženja in prihrankov morda ima, a to hitro poide. Ima hišo, a te ne more pojesti, zdaj mu jo bodo še obdavčili. Kje je torej stranka, ki bi zastopala interese delavcev?! Včasih smo vzklikali: Proletarci vseh dežel, združite se! Zdaj lahko le še molimo: Sveti Jožef Delavec, prosi za nas!