Afričani iščejo lepše življenje

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. april 2014 / 10:52

Ekvadorec, Nigerijec, Tunizijec, Mozambičan, Maročanka … Vsi ljudje z imeni in priimki in pretresljivimi osebnimi zgodbami. Vsi so prišli v Slovenijo, upajoč, da bo to postala njihova obljubljena dežela. Živijo na Jesenicah in vsak od njih se po svoje sooča z resničnostjo imigrantskega vsakdana …

»To so ljudje, ki prihajajo iz popolnoma drugačnega kulturnega okolja in načina življenja, pripadajo velikim družinam, skupnosti. To so ljudje, ki niso navajeni individualizma in se v kapitalističnem svetu težko znajdejo,« pravi Faila Pašić Bišić iz Človekoljubnega humanitarnega društva UP z Jesenic, ki vzpostavlja most med priseljenci in slovensko družbo. Kot opaža, se v zadnjem času povečuje število imigrantov iz afriških držav, iz centralne in severne Afrike, ki zdaj živijo na Jesenicah. »Medtem ko za priseljence iz bivših jugoslovanskih držav kulturni šok ni tako velik, saj smo vendarle nekoč živeli v skupni državi, pa je za Afričane ta šok velikanski. Pridejo v popolnoma drugačno, neznano, tuje okolje, ne poznajo jezika, zato potrebujejo tudi zelo specifično pomoč,« pripoveduje sogovornica. Prostovoljci iz društva UP tako z vsakim delajo individualno, predvsem jim pomagajo pri lažji vključitvi v okolje, jim pomagajo skozi vse birokratske procese urejanja dokumentov, pridobitve socialne pomoči. Pomagajo pri vključitvi otrok v vrtec, šolo … Zelo pomembna pa je tudi humanitarna pomoč v hrani, oblačilih … »Ti ljudje so finančno povsem nestabilni, zato jim pomagamo tudi pri iskanju stanovanja, plačevanju najemnine … Ker se najemodajalci temnopoltih ljudi izogibajo, tu nastopi naše društvo kot posrednik in garant,« pripoveduje Faila Pašić Bišić.

Aicha in njeni dve deklici

Aicha prihaja iz Maroka, kjer je pred leti spoznala Slovenca, Jeseničana. Rodila je dve hčerki, starejša ima pet let, mlajša dve. Zveza je razpadla, Aicha je nekaj časa živela med Slovenijo in Marokom, pred petimi meseci pa se je odločila, da bo hčerkama (obe imata slovensko državljanstvo) skušala zagotoviti lepše življenje, kot ga je imela sama v Afriki. V Maroku je občasno delala kot frizerka za mizerno plačo, s katero ni mogla zagotoviti prihodnosti hčerkama – v državi namreč ni brezplačnih vrtcev, šol, zdravstva … Hrana je sicer poceni, a vse ostalo je zelo drago, razlaga. Na Jesenicah je – ob popolni odsotnosti podpore zdaj že bivšega partnerja – s pomočjo Faile iz društva UP našla stanovanje, deklici sta začeli obiskovati vrtec in že lepo govorita slovensko, slovenščine pa se je začela učiti tudi sama. Uredila si je stalno prebivališče, zato upa, da bo, ko se le nauči dovolj jezika, našla kakšno delo. Delala bi karkoli, da le preživi svoji deklici, njene sanje pa so majhna restavracija z maroško hrano … Kot pravi Faila, Aicha prihaja iz ponosnega, dostojanstvenega okolja in spoštovanja vredna in nadvse pogumna je njena odločitev, da začne na novo v tuji državi, brez vsega, a s ciljem, da omogoči boljše življenje hčerkama. Aicha priznava, da je zelo zelo težko, a se ne bo vdala: »Za hčerki moram biti močna. Težko mi je bilo zapustiti dom, družino, varno okolje, a sem to storila za lepšo prihodnost deklic.«

Slovenija - obljubljena dežela?

Na vprašanje, kako obljubljena dežela je v resnici Slovenija, Faila Pašić Bišić odgovarja: »Slovenska migracijska politika je neprijazna, saj od imigrantov zahteva predvsem, da se čim prej naučijo slovenski jezik, se aktivirajo na trgu dela, hkrati pa se pozablja dolžnosti države gostiteljice, da spozna kulturo, tradicijo, vero teh ljudi in jim omogoči čim lažji integracijski proces. To so ljudje, ki hočejo zaživeti na novo in jim je treba pomagati, da se opolnomočijo za življenje v Evropi, da se jim, ne glede na barvo kože, omogoči človeka vredno življenje …«