Kdo je najbolj kriv?

Ste se kdaj vprašali, kdo je najbolj kriv za dejstvo, da smo v velikih težavah in da so te zajele družbo v celoti, od ekonomske in socialne baze do politične, pravne in duhovne nadgradnje? So za to krivi vsi in v enaki meri? Tako se je včasih reklo pri kakšni interni partijski spovedi: Tovariši, vsi smo krivi! Zdaj pa ukrepajmo, da to popravimo. V tem duhu in izročilu zdaj ravna tudi naša politična kasta, zlasti tisti del, ki je trenutno na oblasti. (Da ne bo nesporazuma: če bi bila na oblasti sedanja opozicija, bi ravnala podobno.) Zdaj je treba ukrepati, zategniti pasove in to na vseh področjih, tudi tisti, ki so še najmanj krivi … A temu je treba oporekati, krivda ni porazdeljena enakomerno. Niso v enaki meri in na enak način krivi vodilni gospodarstveniki in direktorji, pa politiki vseh treh vej oblasti, poslanci, ministri, sodniki … Pa znanstveniki, kulturniki, duhovniki … Nemara celo estradniki in novinarji, ki o napakah nismo poročali pravočasno in dovolj odločno. Kriviti vse enako bi bilo tako, kot če bi rekli, da so za finančno polomijo mariborske nadškofije enako krivi duhovniki po štajerskem podeželju kot prvaki na sedežu v Mariboru. Narobe bi bilo tudi, za vse okriviti tujino, češ do leta 2008 je bilo vse lepo, potem pa so v Ameriki zakuhali veliko finančno krizo, ki se je kmalu razširila tudi v Evropo in k nam v rodoljubno dolino šentflorjansko …

Ne, v odgovoru na izhodiščno vprašanje je treba biti odločen: od vseh naštetih so najbolj krivi politiki! Med temi sicer spet ne vsi enako, eni so naredili več napak kot drugi, kazalo bi jih tudi imenovati, a bi bila za ta zapis vrsta naštetih predolga. Za to pisanje je bolj primerno, če govorimo o krivdi politike kot kaste. Politiki so predlagali in sprejeli zakone, ki so omogočili, da se je nekdanja »družbena« lastnina lahko privatizirala tako, kot se je, na način kraje družbenega premoženja, ki smo ga pred tem skoraj pol stoletja dejansko ustvarjali vsi, končalo pa je v žepih najbolj informiranih in najbolj »drznih znanilcev sprememb«, zlasti na njihovih računih v tujini. Pri tem ne trdim, da so politiki zavestno ravnali tako, kot so. Po mojem se dostikrat sploh niso zavedali, kaj počnejo, kam vse to pelje? A nevednost in neumnost nista opravičilo, sta kvečjemu pojasnilo. Poglejmo samo zgodbo dr. Janeza Drnovška. Ve se, da se je prvi veliki primer spornega tipa »prihvatizacije« zgodil v času njegove vlade. Primer BTC v Ljubljani, že v letih 1993-94. Predsednik Drnovšek se z načinom privatizacije, ki jo je kot vladar omogočil, osebno ni okoristil. Umrl je kot nekakšen guru v svoji hiši na Zaplani. A to žal ne zmanjšuje njegove zgodovinske krivde za stanje, ki ga imamo. Jaz bi raje videl, da to ne bi bilo res, ker sem ga osebno poznal in cenil. In ga še. A se hkrati zavedam, da je bil tudi on med tistimi, ki so trasirali in tlakovali pot v današnje stanje.

Dobro, boste zdaj porekli, morda je res tako, a res je tudi, da so naši politiki prišli na oblast na demokratičen način, državljani sami smo jih izvolili. Imamo torej ravno takšno oblast, kakršno si zaslužimo? Že pred državnozborskimi volitvami lani jeseni smo številni ugotavljali, da nam je dosti teh vedno istih »fac«. Pa smo izvolili kar nekaj novih, a že leto po volitvah moramo ugotoviti, da stanje ni zaradi tega v bistvu nič drugačno, nič boljše. Tudi če bodo kmalu nove volitve, se bodo spet le zamenjali … Bojim se, da se bližamo stanju, ki ga lahko razreši le - nova revolucija. Takrat bo šele hudič, ta pa je največji med politiki.