Nemirni otroci

V zadnjih letih je bilo veliko napisanega in povedanega o tem, kako in zakaj so otroci nemirni. Laična javnost je pogosto mnenja, da so se nemirni otroci pojavili takrat, ko je prišlo na trg zdravilo Ritalin, eno najbolj pogosto predpisanih zdravil na svetu za tovrstne težave.

Kljub interesom farmacevtske industrije je to vseeno malce poenostavljeno razmišljanje. Kot da bi rekli, da se je bolečina pojavila takrat, ko so odkrili Aspirin. Strokovna javnost pojasnjuje, da so bili znaki hiperkinetičnega sindroma opisani že pred stotimi leti, vendar je trajalo nekaj časa, da so te težave bolj natančno opredelili. V otrokovem razvoju je toliko spremenljivk, ki vplivajo nanj, da je težko izločiti, določiti ali predvideti, kako bo potekal razvoj. Posebno težko je to v primerih, ko se v težavah združita biološka pogojenost ter okolje. Poleg tega so možgani zelo zapleten organ, o katerem še ne vemo čisto vsega. (Za boljše razumevanje nas vabi razstava o možganih, ki bo potekala od petnajstega maja do avgusta v Ljubljani.) Danes vemo, da ne moremo vsakega nemira pripisati organskim okvaram, ampak je lahko nemirno vedenje povzročeno zgolj z zunanjimi dejavniki. Prehitri zaključki naredijo več škode kot koristi, zato ni odveč opozorilo, da pedagoški delavci ne bi smeli vsakega bolj živahnega otroka označiti za hiperaktivnega. Enako velja za starše, ki pod to besedo skrijejo svojo vzgojno nemoč.

Pregledi do končne dia­gnoze, ki je resna stvar, ne ka­prica, morajo biti zato opravljeni strokovno in premišljeno. Seveda pa tudi pravočasno, da je otrok čim prej deležen strokovne pomoči. Otroka pregledajo psiholog, pedopsihiater in nevrolog. Dragoceno je tudi mnenje specialnega pedagoga, ki skupaj z drugimi poda rešitve in prilagoditve za otroka. V začetkih prepoznavanja otrok s težavami na področju pomanjkanja pozornosti in povečane motorične aktiv­nosti je bil najprej govor o sindromu minimalne cerebralne disfunkcije (SMCD), kar je pomenilo, da je ne­kje v razvoju možganov prišlo do minimalne okvare. Nekaj let nazaj se je začel množično uporabljati izraz hiper­aktiven otrok. Sedaj pa večina že pozna diagnozo ADHD (attention deficit/hyper­activity disorder), kar pomeni motnjo pomanj­kanja pozornosti ter pretirano motorično dejavnost. Značilnosti ADHD so: slaba pozornost, nemir, impulzivno vedenje, neorganizirana pretirana aktivnost, hitro menjavanje aktivnosti, premalo vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo miselni napor. Vse to je seveda moteče že v zgodnjem otroštvu, saj so otroci nemirni že kot dojenčki, pogosto nimajo ritma hranjenja in spanja (utrujajoče za starše) in so zaradi pretirane motorične aktivnosti tudi pogosteje poškodovani kot njihovi vrstniki.

Reakcija staršev na takšno vedenje je pričakovana in ima razpon od občutkov krivde do menjave vzgojnih stilov, pretirane zaščite zaradi nezgod do iskanja krivcev za nastalo, nerazumljivo vedenje otroka. Težave se stopnjujejo v predšolskem in predvsem v šolskem sistemu, kjer je potrebne več pozornosti, organizacije in sedenja. Pogosto se težave nadaljujejo v adolescenci in tudi v odraslem obdobju, največkrat izstopajo, če otrok ni bil ustrezno obravnavan. Vse našteto je velika ovira za osebnostni razvoj, za samopodobo in uspeh otroka. Otrok z ADHD sliši malo pohval in veliko opozoril. Le kdo bi bil zadovoljen z njegovim nemirnim vedenjem?

Kako mu lahko pomagamo? Vsekakor je na prvem mestu ustrezna diagnostika ter učinkovita pomoč otroku in staršem (kasneje tudi učiteljem). Zdravila pomagajo, vendar mora biti presoja o njihovi uporabi skrbno pretehtana. Ker so zdravila usmerjena v zdravljenje simptomov, niso dovolj. Otrok mora biti deležen ustreznega učenja socialnih veščin, organizacije dejavnosti, jasnih pravil in predvidene strukture ure, odmora, dneva. Potrebuje mrežo ljudi, ki ga razumejo, in varno, stanovitno okolje. Otroku smo inštruktorji pri vključevanju v igro, saj tega ne zmore zaradi slabe kontrole impulzov. Predvsem pa ne pozabimo na potrebne odmore in na otrokovo povečano potrebo po gibanju.