Pri Mohorju bodo spet imeli žegen

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / petek, 18. april 2014 / 09:42

Že od leta 1955 pri Mohorju na Jamniku na velikonočno soboto zjutraj na široko odprejo vrata svoje hiše, saj sovaščani v košarah in jerbasih prinesejo različne dobrote, med katerimi ne smejo manjkati potica, jajca in hren, marsikdo pa doda tudi kos mesa, kruh ali še kaj drugega.

Jamnik – »Na Jamnik sem leta 1947 preselila iz Radovljice. Tam smo k žegnu na velikonočno soboto zvečer nosili v cerkev, na Jamniku pa je bila navada, da so k žegnu nosili v Podblico, k Španc. Včasih je bila pot lepa, večkrat pa je bil tudi sneg ali slabo vreme. Tako je šel moj mož Lojze prosit, da bi imeli žegen na Jamniku. Prvič je bil v cerkvi sv. Primoža in Felicijana, naslednje leto pa je bil že v naši hiši. Tako je tudi ostalo in že od leta 1955 k žegnu v našo hišo pride vsaj po en predstavnik vsake od hiš tukaj na Jamniku. Včasih je bilo domačinov več, sedaj je naseljenih le enajst hiš in nas je okoli štirideset. Hišnih številk je sicer šestnajst, vendar vse hiše niso več naseljene,« pravi Milka Fister, ki je najstarejša vaščanka in bo letos septembra stara 90 let, vdova pa je že skoraj štirideset let.

»Za žegnanje poskrbi župnik iz Besnice. Bilo jih je več, sedaj je Jakob Kralj, ki pride tudi letos,« pravi Milkin sin Tone Fister. Še prej, ko je Jamnik spadal pod faro v Selcih, je prihajal župnik iz Selc.

Vsako velikonočno soboto je pri Mohorju žegen ob devetih zjutraj, vaščani, vsaj po eden iz vsake hiše, pridejo že malce prej. »To je edina priložnost, da se vsako leto dobimo skupaj. Včasih, ko sem po vojni prišla na Jamnik, smo se več družili, imeli smo tako imenovane mitinge,« pravi mama Milka, ki rada pove, da ima kar šest otrok, dvajset vnukov in petnajst pravnukov. Najstarejši sin je Lojze, ki je na Loki pri Kovorju, doma pa je ostal Tone, ki ima svojo družino. Dekleta Marija, Mili, Slavi in Polona so druga za drugo odhajala od doma, prav prazniki pa so priložnost, ko se otroci z družinami vračajo domov. Seveda jih ob veliki noči pričaka okusna potica, ki jo speče Tonetova žena Breda, pa pirhi in druge velikonočne dobrote.

»Včasih, ko so bili otroci še majhni, smo pobarvali okoli petdeset pirhov, danes jih še več. Pri nas je navada, da na velikonočni ponedeljek fantje hodijo od hiše do hiše, zapojejo in pobirajo pirhe pri puncah. Tisto leto, ki je prestopno, pa gredo punce po pirhe k fantom,« pravi Milka, ki se spomni še tudi let po drugi svetovni vojni, ko so se pirhali pri cerkvi. Sedaj so to navado opustili, še vedno pa v soboto zjutraj hodijo v Kropo po blago­slovljen ogenj in ga nosijo po hišah. Včasih je Tone hodil peš, sedaj on ali njegov sin France gre ponj z avtom.

»Nekatere navade ob veliki noči so se z leti opustile, večina je iz moje mladosti še ostala. Vem, da nekje žegnane jedi nekateri začnejo jesti že v soboto, pri nas jih jemo šele na velikonočno nedeljo pri zajtrku,« pravi Tone, mama Milka pa doda: »Včasih je bilo treba res veliko delati, tukaj na Jamniku je vse v bregu in bilo je kar težko. Vendar, mlad človek je neumen in hkrati pogumen in o tem, da pridem iz Radov­ljice na Jamnik nisem veliko premišljevala. Toda jesti smo imeli vedno. Danes se imam lepo. Vidim sicer malo slabše, tako da ne morem več brati. Prej sem zvečer rada brala. To pogrešam. Sicer pa še vedno skuham kadar je snaha v službi,« pravi Milka, ki jutri zjutraj na domačiji pri Mohorju že devetinpetdeseto leto pričakuje svoje sosede in župnika Jakoba Kralja, ki bo poskrbel za žegen velikonočnih dobrot.