Z molkom ne zdravimo ran

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / torek, 15. april 2014 / 10:46

Dr. Andreja Valič Zver je minuli teden javnosti predstavila svojo knjigo Demos, Slovenska osamosvojitev in demokratizacija.

Znanstvena monografija, njena druga po vrsti, je izšla v sodelovanju z Znanstvenoraziskovalnim inštitutom dr. Franceta Kovačiča v Mariboru in s Študijskim centrom za narodno spravo. Zgodovinarka, Kranjčanka, ki izvira iz znane družine Valič, je ljubezen do odkrivanja preteklosti podedovala po očetu, arheologu, ki je znal otrokom skozi zgodbe slikovito predočiti zgodovino.

V knjigi Demos ste segli v obdobje slovenske osamosvojitve in demokratizacije. Zakaj vas to obdobje še posebej vznemirja?

»Ta knjiga je nastala na temelju mojega doktorata. Temo mi je predlagal mentor prof. dr. Janko Prunk in me je že na začetku pritegnila, ker je to obdobje eden najpomembnejših trenutkov slovenskega naroda. Prav je, da se z znanstvenoraziskovalnimi metodami ozremo v ta čas in ga ustrezno raziščemo, interpretiramo, vrednotimo. Ta tema je bila zame velik izziv, saj v sebi skriva veliko novih spoznanj, pa tudi ker je zelo aktualna, njeni akterji so večinoma še vsi živi, aktualni in mnogi tudi še politično aktivni. Lahko pa skriva tudi pasti. Verjamem namreč, da se vsi, ki se bodo našli v tej knjigi, ne bodo strinjali z mojimi ugotovitvami. Zaradi tega si želim dialoga, ki je bil že med nastajanjem doktorata in knjige zelo prisoten, a še premalo.«

V Kranju vas poznamo tudi kot aktivno političarko. Kako ste vstopili na to področje?

»Na javno sceno sem stopila na področju strokovnega dela. Sredi devetdesetih let sem bila ena od ustanoviteljev Društva učiteljev zgodovine Slovenije. Leta 2004 sem bila izvoljena za predsednico društva. Preko sodelovanja v strokovnem svetu SDS za izobraževanje sem prišla na politični parket. Leta 2010 sem na predlog mag. Branka Grimsa sodelovala na lokalnih volitvah in bila izvoljena za mestno svetnico, še posebej me je takrat prijetno presenetilo dejstvo, da sem dobila veliko preferenčnih glasov. Leta 2011 sem bila povabljena h kandidaturi na državnozborskih volitvah in potem me je politika kar potegnila v svoj vrtinec. Naslednji korak je bila moževa predsedniška kandidatura, kjer sem se zelo aktivno vključila. Kampanja je potekala po vzoru ameriških, kar se je izkazalo za zelo simpatično, in z Milanom imava iz takratnega obdobja veliko dobrih odzivov. Sicer pa trenutno zelo dejavno delujem v Evropski platformi spomina in vesti, ki je bila ustanovljena na temelju znane deklaracije Evropskega parlamenta o totalitarizmih iz leta 2009. Platforma združuje 42 institucij iz 16 držav, ne le evropskih. Že drugič sem izvoljena v izvršni odbor, kar mi je v veliko čast in sem zelo ponosna, da lahko odgovorno delujem v tej mednarodni zvezi. Evropski spravni proces je izrednega pomena za našo skupno demokratično prihodnost, saj Evropejci še zdaleč nismo opravili s svojo totalitarno preteklostjo. Zato je nevarnost, da se ponovi, nenehno prisotna.«

Ste direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Kakšna je njegova vloga?

»Študijski center je bil ustanovljen maja 2008 iz Sektorja za popravo krivic in narodno spravo, ki je deloval na ministrstvu za pravosodje (takrat ga je vodil dr. Lovro Šturm). Med slovenskim predsedovanjem EU je bil evropski spravni proces zelo intenzivno prisoten v zavesti evropskih institucij, kajti tudi druge postkomunistične države članice EU se srečujejo s podobnimi težavami kot Slovenija. Enako zahodnoevropske države, ki so preživele avtoritarne režime, kot na primer Španija, čutijo posledice. V času slovenskega predsedovanja EU je bila zato v Evropski komisiji prva javna tribuna o totalitarizmih, nadaljujejo se tudi v času predsedovanja drugih držav. V Študijskem centru smo zelo dejavni, doslej smo izdali 15 publikacij, sodelujemo z različnimi institucijami (inštituti, univerzami, pravnimi institucijami …). Vseh enajst zaposlenih, večina zgodovinarjev, se ukvarjamo z znanstvenim raziskovanjem, katerega plod so strokovni članki, publikacije, nastopi na konferencah, tudi v tujini. Zbiramo pričevanja (že okoli štiristo), organiziramo okrogle mize, posvetovanja po vsej Sloveniji in v zamejstvu. Pomembna dejavnost je delo z mladimi, kjer imamo dva programa za šole: prvi raziskuje totalitarizme in kršenje človekovih pravic, drugi pa ima naslov Moja zgodba. Dijake skušamo spodbuditi, da se ukvarjajo s svojo družinsko zgodovino. Letos bomo prvič organizirali poletno zgodovinsko šolo za mlade, ki bo ob 23. avgustu, mednarodnem dnevu spomina na žrtve totalitarizmov (letos organiziramo spominsko slovesnost na Turjaku), takrat bo tudi maša za žrtve, pa simpozij v spomin na žrtve vseh totalitarizmov (fašizma, nacizma, komunizma), ki so prizadeli Slovence v 20. stoletju. Skušamo se spomniti temnih peg tragične preteklosti, jih znanstveno obdelati in obuditi spomin na žrtve. Sredstva za delovanje nam sicer neprestano klestijo, a mi se borimo in smo doslej uspeli previhariti vse viharje. Izvajamo projekt Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941–1945 in program Nasilje komunističnega totalitarizma 1941–1990. Na srečo smo na znanstvenem področju odlično ocenjeni, zato nam je Javna agencija za raziskovalno dejavnost program podaljšala do leta 2016. Lahko bi rekla, da denar za naše delovanje pridobivamo tudi na trgu, v konkurenci z drugimi raziskovalnimi inštitucijami. Pomembna je tudi naša vpetost v mednarodni prostor, povezanost z inštitucijami vsepovsod po Evropi, ki se ukvarjajo z dediščino totalitarnih režimov.«

V Sloveniji že dolgo poteka prizadevanje za narodno spravo, ni niti še skupnega spomenika … Mislite, da je to sploh uresničljivo?

»To je dolgotrajen proces, boleč, poln poti in stranpoti, ni pa spravna zgodba prav­zaprav nikoli končana … Vredno je delati na tem procesu, ne nazadnje tudi zato, ker smo Slovenci travmatizirani narod. V sodelovanju s strokovnjaki, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem Slovencev, mnogokrat slišimo o travmah ljudi, ki iščejo pri njih pomoč, in ob poglabljanju v njihovo psiho pogosto odkrijejo, da so korenine nekje v preteklosti, med drugo svetovno vojno ali po njej. Travme se izrazijo skozi agresijo, strah, alkoholizem, samomorilnost … Te zgodbe še zdaleč niso povedane. Zavite so v molk, v preteklosti so bile te zgodbe po sili zadušene, saj vemo, da se do leta 1990 o tem ni smelo govoriti. Z molkom pa ne zdravimo ran, kar zatrjujejo tudi strokovnjaki. O tem je treba govoriti in preteklost znanstveno proučevati ter se je spominjati. Spomenik sprave je le delček spravnega procesa, pomemben zaradi simbolne krajine. Po mojem mnenju bi bilo po­trebno najprej urediti Hudo jamo, ki bi morala biti kulturni spomenik državnega pomena in kraj spomina, žrtve pa pokopati ali shraniti v kostnico. Trenutno pa kaže, da se bo jama zrušila in če se bo to zgodilo, bomo zamudili zgodovinsko priložnost za izkazovanje pietetnega odnosa do žrtev in sočutja.«

Če se znova vrneva na vašo knjigo o Demosu: v študijskem krožku Demos Kranj smo pred kratkim slišali, da je bila Gorenjska med bolj aktivnimi v procesih demokratizacije. Kako ste vi to videli, ko ste raziskovali in pisali knjigo?

»Lokalna raven osamosvojitvenih procesov je zelo pomembna. Kolikor mi je znano, so za sedaj knjigo o tem naredili na Kamniškem, obeta tudi krožek Jožeta Dežmana v Kranju. Z raziskovanjem lokalne Demosove zgodovine bi bilo treba vsekakor nadaljevati. Lahko se strinjam, da je bila Gorenjska v tistem obdobju zelo aktivna, da so takratni zagnani posamezniki delali v zelo težavnih razmerah in naredili tako rekoč zgodovinski čudež. Demosove stranke niso imele skoraj nobenih resursov, ne finančnih, ne kadrovskih, ne organizacijskih. Plačevali so iz svojih žepov … Za svojo knjigo sem naredila anketo med takratnimi Demosovimi voditelji in v njej mi je tudi Kranjčan Vitomir Gros povedal veliko zanimivega. Vedeti je treba, da tedaj stvari niso bile lahke. Ni bilo svobode tiska, govora in združevanja. Leta 1988 je bila zaradi nekega dokumenta zaprta četverica, na ljudi, ki so sodelovali v procesih demokratizacije, so se izvajali različni pritiski. Tudi še po zmagi Demosa je bila situacija zelo negotova. V knjigi pišem o tem, da je Demos prevzel vrhove oblasti, podsistemi, ki so marsikdaj odločilni, so ostali nedotaknjeni. Osemdeset odstotkov prejšnjih elit je ostalo na svojih mestih, čeprav je bil med njimi pred volitvami 1990 prisoten strah pred revanšizmom, češ da bodo novi oblas­tniki pospravili ljudi iz prejšnjega sistema. Toda nikomur se ni skrivil las na glavi. Celo raziskave pravijo, da se mora za demokratično tranzicijo del elit zamenjati, pri nas pa se to takrat ni zgodilo, saj Slovenija ni imela le demokratizacije, prehoda iz nekega totalitarizma v demokratični sistem, pač pa tudi osamosvojitev. Če je želela slednjo, je morala združevati narodove energije. Tega so se Demosovi voditelji dobro zavedali, zlasti še dr. Jože Pučnik, ki je bil tedaj proti lustraciji, kar je kasneje obžaloval. Vendarle, Pučnik je na svoji koži doživ­ljal totalitarno nasilje in ni želel sam ravnati enako, po načelu zob za zob … To je bila plemenita globoko etična lastnost njegove osebnosti.«