Ženski šport

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 3. april 2014 / 06:00

Kolesarji na cesti! To pomeni, da je prišla pomlad. Nikakor ne morem skomponirati prvih kolesarjev in pomladi, da bi na primer dobil pregovor podoben tistemu, ki pravi, da ena lastovka še ne pomeni pomladi. Pregovori, reki in aforizmi mi ne tečejo z jezika.

S kolesom grem v pomlad in premišljujem, ali smo ali nismo kolesarji in motoristi najbolj željni prvih toplih toplejših dnevov? Mimo mene in nasproti švigajo kolesarji, kolesarske, motoristi, motoristke … Vsi se nekam vozimo, vsi imamo nasmehe na obrazih.

Uživam, pedaliram in opažam, da toliko kolesarjev še nobeno pomlad nisem videl na cestah. Budno spremljam kolesarski razvoj, celo zapisujem si, da bi nekoč ne pozabil, kaj vse opažam leto za letom, sezono za sezono. Brskam po beležkah in ne najdem tako velikega začudenja kot prav letos. In kar je še bolj zanimivo, nikoli prej nisem opazil, da je toliko kolesark na cestah! Kolesarstvo, kolesarjenje je postal ženski šport! Ne verjamete, bodite pozorni pa boste priznali, da ni daleč od resnice. V soboto sem kolesaril tri ure, med potjo sem srečal sto triindvajset kolesarjev ter sedeminosemdeset kolesark! Od začudenja nad svojo statistiko sem šel na kavo in za sosednjo mizo … so čvekale štiri kolesarke. Prepoznal sem jih po tem, da sem najprej opazil štiri ženska kolesa, naslonjena na fasado lokala, in po glasnem opravljanju moških, ki so očitno doma kuhali kosila in pazili na otroke … Zdelo se mi je nenavadno, a hkrati ljubko. Besedo ljubko sem po dolgem času slišal iz ust natakarja, ki se mi je zazdel »narobe zvezan«. Dejal je: kako ljubke so videti ženske v kolesarskih oblačilih. Dobro, vem, opazil je ženske, torej mogoče ni narobe vezan, ampak beseda ljubko nikakor ne bi smela obstajati v moškem slovarju. Ob odhodu sem se kavalirsko ponudil plačati kavico vsem štirim damicam, a so me zavrnile z razlago, da ne potrebujejo sponzorja, ampak trenerja. Seveda sem to razumel kot dober štos, potem pa jih resno povabil v športno društvo Gorenjskega glasa, kjer se lahko pridružijo kolesarski sekciji. Ena prizna, da jo je že mikalo, vendar da je tam preveč moških, ona pa bi vsaj dve urici na teden rada preživela brez »desca« za vratom. Lepo nam je stekel pogovor … Pri razlagi, da kolesarstvo, kot kaže, postaja ženski šport, mi dajo vedeti, da one to že zdavnaj vedo. V kolesarstvu vladajo pajkice, oprijete majčke, živahne barve, obrite noge, sončna očala, romantični razgledi, elegantna vitka telesca, kičasta kolesa … Skratka vse, kar ženske veseli, moške pa oddaljuje od njihovega pravega jaza. Pravočasno sem opazil, da štirim kolesarkam ne bom kos. Zahvalil sem se za klepet, zajahal kolo in pozdravil sogovornice. Ena je zavpila: pohiti kuhat južno! Še enkrat sem dvignil desno dlan in malo je manjkalo, da nisem namesto drugega pozdrava z vsemi petimi stegnjenimi prsti stegnil zgolj sredinca.

Na poti domov sem srečal še nekaj kolesark. Med drugimi tudi parček, ki je bil verjetno na zadnji skupni vožnji. On je spredaj navijal pedala, ona pa je zadaj kazala zobe, da sem na drugi strani ceste videl karies na trojki spodaj. Njen pogled je bil mešanica preklinjanja in borbe za življenje, on pa je bil videti kot diktator, ki daje lekcijo neposlušnemu ljudstvu. Mogoče je bežal pred njo, mogoče ga je lovila, da bi mu eno okoli ušes prisolila, mogoče ji je hotel dokazati, da je kuhinja le njeno pravo sobotno bivališče, mogoče ji je hotel dokazati, da so metla, sesalec in vedro koristnejša orodja kot pa kolo … Ne vem, videti je bila jezna, zelo jezna in zelo utrujena. Samo ugibam lahko, kaj mu je rekla, ko je, če je sploh prišla do sape. Ob takem prizoru moram poslati sporočilo vsem moškim, ki imajo doma kolesarke. Spoštujte jih, dragi moji, ne utrujajte jih preveč, ker one bi se rade samo vozile z vami, ne dirkale. Z vami bi rade delile vse lepe trenutke, ki ste jih vi tako radi sami preživljali na kolesu. Ženske hočejo z vašo pomočjo odkriti lepote te športne rekreacije, ne pa spoznati vseh tegob, muk in trpljenja, ki ga doživljate na sedežu z balanco v roki. Veste, žensk ne zanimajo hitrost in perfektno speljani ovinki, zanimajo jih lepote vasic, v katerih niti z avtom niso nikoli bile. Zakaj jim ne bi tega pokazali in ponudili, če pa znajo biti tako hvaležne?