Zimska klasika

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 24. marec 2014 / 12:01

Viševnik (2050 m) - Lahko dostopen dvatisočak s Pokljuke. Eden najbolj obiskanih naših dvatisočakov v vseh letnih časih. Pozimi je zahtevnost vzpona odvisna od snežnih razmer. Razgled, ki jemlje sapo.

Viševnik je verjetno eden najbolje obiskanih dvatiso­čakov v Sloveniji. Dokaj lahek vzpon, ki je pozimi sicer odvisen od snežnih razmer, čudovit razgled in možnost čudovite turne smuke so več kot očitni razlogi za obisk tega pokljuškega dvatisočaka. Visoke temperature v teh dneh so precej spremenile razmere; jutranji vzpon je bil še recimo zimski, sestop pa je potekal po povsem južnem, gnilem snegu. Še ena potrditev tistega znanega reka, da se v gorah dan išče. Tik pod vrhom Viševnika se je že splazil južen sneg, celo razpoka je na grebenu, preko katere je potrebno iti, zvok snega pa precej votel. Neprijeten občutek!

Izhodišče vzpona na Višev­nik je Rudno polje na Pokljuki. Po makadamski cesti, ki je pokrita s snegom, se odpravimo v smeri Višev­nika. Ko pridemo do smučišča, začnemo vzpon na levi strani, pod vlečnico, kar direktno navzgor. Po prvem delu vzpona pot zavije levo in se še bolj strmo začne dvigovati po smučišču, pod vlečnico. A vsaka stvar je za nekaj dobra: na višini se hitro pridobi, a vrh, ki ga bomo zagledali pred seboj, še ni Viševnik, pač pa Plesišče, ki je kar precej nižji kot dva tisoč metrov.

Na vrhu smučišča pozimi pot običajno pelje po levi strani še kar naravnost navzgor, tako da planino pod Plesiščem dosežemo po levi strani. Pot se rahlo položi, potem pa se v nekaj okljukih, ali pa, če hočete, kar direktno naravnost, dvigne na sedlo. S sedla se pod nami prvič pokaže planina Konjščica, za njo Uskovnica, v ozadju pa se dvigujejo bohinjske gore. Še malo višje vidimo tudi Bohinjsko jezero. Pot se strmo vzpenja, okoli nas so samo še pritlikavi borovci. Od tod se tudi že vidi naš vrh in v povsem zimski obleki veličastni vrhovi v okolici. Snega je resnično neverjetno veliko. Za izvoz!

Pobočje se najprej dviguje dokaj položno, a strmina spet naraste v zadnjem vzponu na greben. Ko pridemo na rob, se pred nami odpre pogled proti Lipanskemu vrhu in Debeli peči, v daljavi pa vidimo verigo Karavank z markantno Kepo in sosedo Dovško Babo.

Hodimo mimo ogromne skale z markacijo. Tukaj v bližini je bila še zadnjo nedeljo razpoka; morda se je sneg že splazil. Do vrha nas loči še nekaj minutk. Vrh Viševnika, kot da bi bil v naročju Triglava, ki nam leži na dlani. Planika in Kredarica, zadaj slovenski očak. Med nami in Triglavom pa vidimo Tosc, na njegovi levi strani je Ablanca, pred njim pa Veliki Draški vrh in Mali Draški vrh, ki je le streljaj stran. Če se z Viševnika spustimo na Srenjski preval, smo pod Malim Draškim vrhom, vendar je pozimi vzpon nanj resno zimsko gorniško dejanje, za katero potrebujemo kompletno zimsko opremo in znanje. Sprva se vzpenjamo desno, nato pa levo po žlebu. Temperature so trenutno precej visoke, južna stran malega Draškega vrha pa direktno izpostavljena soncu. Če se nismo odločili še za Mali Draški vrh, glede na razmere predlagam, da se­stopimo kar po poti vzpona.

Z Rudnega polja do vrha Viševnika je približno ena ura in pol do dve uri, odvisno od razmer. In ne pozabimo, da se gibljemo v svetu visokogorja in da navadni »krampižarji« oz. male derezice v visokogorje ne sodijo. Če so dereze na nogah, pa v roko spada tudi cepin.

Nadmorska višina: 2050 m
Višinska razlika: 703 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 3 / 5