Znanost kot način življenja

»Po eni strani je lažje, da je tudi žena v znanosti, saj lahko lažje razume delo do poznih ur in znanstvene razprave, po drugi strani pa si nikoli ne odpočiješ od tega in imaš znanost tudi doma (smeh) … A to je način življenja, ni služba, v kateri si osem ur, in potem izklopiš,« pravi prof. dr. Roman Jerala.

Prof. dr. Roman Jerala je iz rok predsednika države Boruta Pahorja pred kratkim prejel medaljo za zasluge pri uveljavljanju slovenske znanosti v mednarodnem prostoru. Je znanstvenik svetovnega slovesa, izjemno uspešen pri sintezni biologiji in raziskovanju naravne imunosti. Hkrati kot odličen mentor študentom in mladim raziskovalcem oblikuje nove generacije ustvarjalnih mladih strokovnjakov in znanstvenikov. Prof. dr. Jerala je Kranjčan, ki živi v Ljubljani.

Kdaj se je začela vaša predanost znanosti, zlasti kemiji? Na kranjski gimnaziji?

»Nad kemijo sem se navdušil že v osnovni šoli, najbrž tudi zaradi odlične učiteljice Lebarjeve, zaradi zanimanja pa so mi starši potem kupili tudi poljudne knjige s področja fizike in kemije in te so me res pritegnile. Na gimnaziji se je to moje zanimanje za kemijo nadaljevalo, takrat sem že opravljal raziskovalno nalogo, moja profesorica Ela Teran je znala spodbuditi interes za kemijo in vesel sem, da od nje še danes dobivam čestitke ob kakšnih znanstvenih uspehih. Omeniti moram še profesorico Aljančičevo, ki je spodbujala interes za moderno molekularno biologijo. Sodeloval sem v raznih raziskovalnih projektih, na taborih, ob tem pa kar doma, v kurilnici gojil glive, ki razgrajujejo celulozo. Spominjam se, da sem pisal naokrog za vzorce raziskovalcem s tega področja in ker so najbrž mislili, da jim piše neki raziskovalec, so mi pošiljali vzorce in znanstveno literaturo. Že tedaj sem hodil tudi v Ljubljano na Inštitut za celulozo in papir, kjer sem pripravljal raziskovalno nalogo, na republiškem tekmovanju iz kemije pa sem bil prvi.«

Tako je bila izbira študija kemije bržkone povsem logična …

»Seveda. Posebej so me zanimale vede o življenju, a tedaj pri nas še ni bilo študija biokemije, tako da sem se odločil za kemijo. Ob tem pa sem vpisal tudi nekaj predmetov na biologiji in si tako kar sam sestavil študij biokemije (smeh). To se je izkazalo za zelo dobro, saj sem pridobil tudi precej biološkega vpogleda. V času študija sem bil tudi štipendist na Inštitutu Jožef Stefan in med počitnicami tam opravljal tudi prakso. Po koncu študija pa sem na inštitutu začel delati tudi magisterij in doktorat. Po doktoratu sem šel v ZDA na University of Virginia na podoktorsko izpopolnjevanje.«

Vaša osnovna služba je na Kemijskem inštitutu, kjer ste vodja Laboratorija za biotehnologijo, ob tem pa ste tudi direktor sintezne biologije v centru odličnosti EN-FIST. Lahko na poljuden način razložite, s čim se ukvarjate, kaj je v središču vašega znanstvenega proučevanja?

»Delo bi lahko razdelil na dve glavni področji. Prvo je področje imunologije, kjer nas zanima, kakšen je molekulski mehanizem imunskega odziva, torej kako se naše telo obrani pred infekcijo z virusi, bakterijami in kako reagira na poškodbe zaradi denimo kroničnega vnetja. V tem okviru nas posebej zanima področje naravne imunosti, zlasti proučevanje receptorjev, ki so prva obrambna črta pred infekcijo. Ti receptorji zaznajo vzorce, ki so značilni za bakterije in viruse in ki sprožijo vnetje, ki ga zaznamo s povišano temperaturo, zateklostjo, rdečino … To vnetje je po eni strani koristno, saj se organizem s tem brani, lahko pa je tudi zelo škodljivo, če je premočno, saj lahko pride do sepse, ki je lahko smrtna. Lahko pride tudi do kroničnih vnetnih bolezni, kjer je pogost problematičen pretiran odziv telesa. Zanima nas, na kakšen način točno se to dogaja, kako naši receptorji zaznavajo te molekule. Ko bomo to vedeli, jih bomo lahko tudi na določen način inhibirali, nevtralizirali, iz česar izhajajo tudi možnosti za zdravljenje. Bolezni, ki so povezane s tem, so denimo infekcije, cistična fibroza, nevrodegenerativne bolezni, artritis …«

Kaj pa drugo področje?

»Drugo področje pa je sintezna biologija, zanimiva smer ved o življenju, ki kombinira inženirske pri­stope z biološkimi. Organizme, celice obravnava kot tovarne, stroje in jih poskuša izkoristiti, da naredimo nekaj takega, kar v naravi še ne obstaja in bo koristno za zdravje, okolje, prehrano … Znotraj sintezne biologije nas posebej zanimajo bionanostrukture, to je načini, kako lahko uporabimo naravne gradnike, da se sestavijo v neko izbrano, popolnoma novo strukturo. Gre za inženirski pristop, ki bo v prihodnosti lahko omogočal dostavo zdravil, cepiv v celice in še marsikaj drugega. Poleg tega v celicah skušamo izvajati logične operacije, podobno kot v računalnikih, kar omogoča boljšo kontrolo celic, da bi lahko zaznavale spremembe v okolju, denimo bolezenski pojav, in bi na mestu same okvare celice začele izdelovati biološka zdravila in na ta način zdraviti bolezen.«

Ob prejemu medalje za zasluge ste dejali, da se dosežki vaših študentov lahko primerjajo z uspehi športnikov na največjih tekmovanjih. Zlasti izjemni so uspehi vaših študentov na tekmovanju raziskovalnih projektov iz ved o življenju v ZDA, kjer so Slovenci brez konkurence daleč najuspešnejši v zgodovini.

»Na eni strani gre za objave v vrhunskih znanstvenih revijah, na drugi pa za tekmovanja iz sintezne biologije, na katerih naši študenti od leta 2006 dosegajo izjemne rezultate. Gre za IGEM tekmovanja, ki potekajo v ZDA na znameniti univerzi Massachussetts Institute of Technology. Tam smo trikrat zmagali v generalni razvrstitvi, enkrat smo bili drugi, večkrat smo zmagali po posameznih področjih, zlasti z medicinsko usmerjenimi projekti. Konkurenca na tekmovanju je izjemna, sodeluje 180 ekip z vsega sveta, gre za najboljše univerze, kot so Harvard, MIT, Berkley, Cambridge, najboljše japonske, kitajske, indijske, evropske univerze. Konkurenca je res izjemno huda, a vsi poznajo Slovenijo in tam smo res prave superzvezde (smeh).«

Pa se lahko pogoji za delo pri nas primerjajo s pogoji na vrhunskih svetovnih univerzah?

»Dejstvo je, da brez uporabe najnovejše tehnologije zagotovo ne bi mogli dosegati takšnih uspehov. Res pa je, da se po inštrumentih, opremi in ostalih stvareh ne moremo primerjati denimo s Harvardom. Zato je še bolj pomembna res dobra ideja in motiviran tim, pogledamo, kje so naše prednosti, kje lahko naredimo projekt, ki je zanimiv, nov. Je pa sodelovanje na takšnih tekmovanjih precej drago, gre v desettisoče evrov, že same kotizacije za vsakega študenta so visoke, potem so tu še stroški prevoza, bivanja, izvedbe samega projekta. Naša ekipa tako letos na tekmovanje ne bo šla.«

Kako pomembna je za mlade raziskovalce izkušnja tujine? Verjetno precej, a obenem je za Slovenijo dobro tudi, da se potem vrnejo nazaj …

»Mislim, da je za vsakogar dobro, da vsaj za nekaj časa odide v tujino, da spozna drugo okolje, da vidi, kako stvari delujejo drugje, da dobi neko širino in tudi kulturno izkušnjo bivanja v drugi državi. Jaz bi vsakomur priporočil izkušnjo tujine, hkrati pa ne bi nikogar silil. Dogaja se namreč, da odhod v tujino postaja kar obveza in kriterij za na­predovanje ali obstoj v raziskavah. A sam po drugi strani razumem, da je – če ima nekdo tu družino, otroke – težko življenje organizirati tako, da ustreza vsem. Jaz, denimo, sem po doktoratu šel v ZDA, žena s sinom pa je odšla z menoj, ker je imela možnost, da je tudi sama tam lahko kreativno delala. Kot ste rekli, pomembno pa je seveda, da se mladi potem tudi vrnejo v Slovenijo.«

Tudi sami imate sina in hčer, gresta po vaših stopinjah v znanost?

»Sin najbrž gre, študira medicino, zanima pa ga bolj z znanstvenega stališča. Kot član ekipe je tudi sodeloval na tekmovanju IGEM leta 2012, je pa seveda samo­stojna osebnost in zelo dober študent. Hči je še v osnovni šoli, v devetem razredu, in mislim, da zaenkrat ne kaže velike želje po naravoslovju in se bo sama odločila, kaj bo počela v življenju.«

Raziskovalka je tudi vaša žena, kajne?

»Tako je, dela na Inštitutu Jožef Stefan kot biologinja, ukvarja se z raziskavami s področja imunologije. Spo­znala sva se med doktoratom na inštitutu; po eni strani je lažje, da je tudi ona v znanosti, saj lahko lažje razume delo do poznih ur in znanstvene razprave, po drugi strani pa si nikoli ne odpočiješ od tega in imaš znanost tudi doma (smeh) … A to je način življenja, ni služba, v kateri si osem ur, in potem izklopiš.«

Pa najdete čas še za kakšne druge lepe stvari v življenju, razen znanosti?

»Seveda. Tečem po Rožniku, tudi na Ljubljanskem maratonu, smučam, plavam, berem, potem je tu še kuhanje, potovanja, takšni drobni hobiji …«

Koliko ste še povezani z Gorenjsko?

»Mama in brat živita v Kranju in prihajam na obiske, precej pogosto. Tudi s sošolci z gimnazije imamo stike in ravno pred dnevi, ko sem prejel odlikovanje, so mi poslali čestitko. Nenazadnje pa je v našem laboratoriju kar precej študentov in raziskovalcev iz Gorenjske.«