Idiot, ruski Don Kihot

»Konec novembra, med odjugo, ob devetih dopoldne, se je vlak na železniški progi Peterburg–Varšava z vso paro bližal Peterburgu. Bilo je tako vlažno in megleno, da se je komajda svitalo; deset korakov levo in desno od proge je bilo skoz okno vagona komaj kaj videti. Med potniki so bili tudi povratniki iz tujine; a bolj napolnjeni so bili kupeji tretjega razreda, večinoma s preprostim ljudstvom iz bližnje okolice. Vsi so bili, kot se spodobi, utrujeni, oči so jim ponoči postale težke, vsi so prezebali, njihovi obrazi so bili bledorumeni, barve megle.« – To je prvi odstavek iz novega oziroma tretjega prevoda Idiota v slovenščino. Novi prevod je delo Draga Bajta, odličnega prevajalca iz ruščine in gorenjskega rojaka. Na vprašanje pesnika Petra Kolška, zakaj je bilo treba to svetovno klasiko prevesti že tretjič v sto letih, je izpostavil zadnji stavek v gornjem odstavku in ga primerjal s prejšnjima prevodoma. Vladimir Borštnik (1925): »Vsi so bili seveda trudni, vsem so postale tekom noči oči težke, vsi so se nazebli, obrazi so jim bili bledožolti kot barva megle.« Janko Moder (1959): »Vsi so bili, kakor je po navadi, utrujeni, vsem so se po prečuti noči zapirale oči, vsi so bili premraženi in obrazi vseh so bili bledo rumenkasti, nekam meglene barve.« Bajt razloži, kaj pokažejo te razlika v prevodih: »Kažejo, da je Borštnikov prevod danes seveda jezikovno tako zastarel, da ga ni več mogoče izdajati. V njegovem Idiotu mrgoli besed, kot so razsvit, usmev, zasinel, tolst, činovnik, šribarenje, inozemski, samosvest, protiviti se, ž njim, brezobraznost, priskočivši, jedva, makar, ka-li, mašinalno, rekši; vmes je tudi precej rusizmov tipa matuška. Modrov Idiot pa je jezikovno še danes kar spodoben, seveda pa nosi pečat prevajalčevega sloga, ki ni v vsakem trenutku primeren za roman; ta slog danes ni več sodoben, saj se napaja iz literature prve polovice 20. stoletja.«

V odlični spremni besedi Bajt razloži, zakaj naslov Idiot. In zakaj je ta ruski Don Kihot? Dostojevski je kneza Miškina iz Švice, kjer se je zdravil zaradi božjasti, pripeljal v Rusijo, da bi na simbolni ravni vzpostavil porušeno ravnotežje med Rusijo in Evropo, pravoslavjem in katolištvom, duhovnostjo in denarjem, človeško ljubeznijo in pohlepom po predmetih. A Miškin »ni Kristus, ki bi za sabo popeljal človeštvo, temveč prej Don Kihot, ki si umišlja, da rešuje ljudi in svet«. A ljudi, ki jih »rešuje« – Nastasjo Filipovno, Aglajo in Rogožina – onesreči, reši pač ne …