Kaj bo z Ukrajino?
Na nedeljskem referendumu so prebivalci Krima z velikansko večino izglasovali, naj bo Krim spet ruski. Pripadal je že carski Rusiji, leta 1954 pa ga je tedanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov (1894–1971) poklonil Ukrajini. Poznavalci pravijo, da se je hotel s to radodarno gesto že v letu po Stalinovi smrti »odkupiti« Ukrajincem za hudo trpljenje, ki so ga doživeli pod Stalinovim terorjem. Nemara pa si je hotel tudi sam olajšati slabo vest, ki mu je ostala iz njegovih lastnih ukrajinskih let. Ukrajina mu je bila ves čas blizu; rodil se je v ruski vasi Kalinovka, blizu današnje rusko-ukrajinske meje. V svojih mlajših letih je bil partijski sekretar v Ukrajini na različnih ravneh in vladal s trdo roko – po zgledu svojega velikega šefa, čigar početje je s presenetljivo ostrino in odkritostjo razkrinkal v tajnem referatu na partijskem kongresu 1956. Letos mineva 120 let od rojstva tega kontroverznega sovjetskega voditelja in petdeset let od njegovega padca v letu 1964. Po naključju je naneslo, da sem bil v Moskvi ravno v dneh, ko je septembra 1971 umrl; v medijih ni bilo o tem niti besede, a vsi so vedeli in na tihem govorili, da je odšel. V njegovem času je Sovjetska zveza dosegla svoj zenit; ZDA je prehitela v vesoljski tekmi in Ameriko izzivala na njenem kubanskem pragu …
Pa pustimo zgodovino in poglejmo raje v prihodnost Ukrajine. Protesti ZDA, EU in Ukrajine same ob dogajanju na Krimu so le ritualni, »reda radi«; dejstva, da je Krim spet ruski, ne bodo spremenili. Zdaj je le še vprašanje, kaj bo z Ukrajino samo. Zahod je v dosedanjih dogajanjih naredil veliko napak, ki jih seveda ne bo priznal. Povabilo Ukrajini v pridruženo članstvo v EU bi še nekako šlo, spletke, da bi Ukrajino spravili v Nato, pa so ruskega medveda razdražile. Ukrajina je bila vedno v ruski interesni sferi in iz nje zlepa ne bo ušla. Ločitev Krima in njegova vrnitev v Rusijo je bila le prva kazen. Idealna in hkrati dokaj realna rešitev je »finlandizacija« Ukrajine. Kar pomeni: Ukrajina si lahko zamisli svojo notranjo neodvisnost in demokracijo po zahodnih zgledih, hkrati pa uredi svoj odnos do Rusije po finskem zgledu. Finska je bila do oktobrske revolucije del carske Rusije, v kateri je imela že takrat posebni status. Po revoluciji je šla svojo pot, a Sovjetske zveze ali današnje Rusije ni izzivala z nespametnimi dejanji. Največje tako dejanje pa bi bilo, če bi se hotela Finska vključiti v Nato in tako direktno izzivati rusko moč. Finska sodi na Zahod, do velike sosede pa se obnaša spoštljivo in z njo sodeluje, zlasti gospodarsko; iz Rusije uvaža surovine, v zameno ji prodaja svoje visokotehnološke in druge izdelke. Prednost Finske je seveda v tem, da od Rusije ni gospodarsko odvisna. Ukrajina pa je. Od Rusije je odvisna uvozno in izvozno. Iz nje uvaža energente, zlasti zemeljski plin in nafto, v Rusijo izvaža izdelke svoje velike, a zastarele industrije in rudarstva. Ruski trg jih še kupuje, zahodni ne bi imel z njimi kaj početi. Putin v svoji domači zbirki avtomobilov še vedno hrani znamenitega zaporožca, sovjetsko stoenko, ki je bil njegov prvi osebni avto. Ukrajinski izdelek je tudi znameniti Antonov 225, največje transportno letalko na svetu … Kakorkoli že: če bo hotela Ukrajina obstati v svojih sedanjih mejah (brez Krima), bodo morali njeni voditelji poleg prozahodne drže izkazati tudi več politične modrosti in umetnosti kompromisa. Radikalna ločitev od Rusije bi Ukrajino gospodarsko uničila, zahodna pomoč pa je bolj deklarativna kot dejanska …
ivan kadunc