Sto let Marije Božeglav
Danes je Kranjčanka Marija Božeglav stara natanko sto let. Častitljivo obletnico je v družbi širše družine, s katero je bila vedno prijateljsko povezana, v nedeljo že proslavljala. Sorodniki so v spomin na praznovanje in njenih sto let prejeli kvačkane prtičke, ki jih je Marija naredila v zadnjem letu.
V kranjski Gostilnici Košir so se zbrali ob nedeljskem kosilu sorodniki Marije Božeglav, ki so mami, sestri, babici in prababici voščili, njena hči Majda Kovačič pa nam je o slavljenki povedala nekaj besed.
Marija je bila rojena v Kamni Gorici v družini Šparovec kot prva od petih otrok, od katerih je poleg nje živ še leto dni mlajši brat Franc. Čeprav se je Marija kot otrok učila z lahkoto in bila dobra pri tem, je bilo finančno stanje družine preskromno, da bi obiskovala šolo. Tako je bila kasneje sedem let gospodinjska pomočnica v Ljubljani. »Imela je dobre delodajalce, vendar zelo malo prostega časa. Ko se je po tekstilni stavki zaposlila v takratnem Inteksu, je večkrat dejala, da so se ji odprla nebesa. Po osmih urah dela, čeprav trdega, je bila namreč prosta in gospodar svojega časa. Tu je s polno delovno dobo dočakala tudi upokojitev.«
Po drugi svetovni vojni se je Marija poročila. S soprogom Tonetom, ki je na Gorenjsko prišel iz Primorske, ter dvema hčerkama – Majdo in Anico, so najprej živeli v tako imenovani kranjski Švabski vasi, od leta 1962 pa na Zlatem polju. Ko sta hčerki odrasli, sta se omožili in odselili, Marija in Tone pa sta z veseljem varovala vnuke do njihovega odhoda v vrtec. Rada sta brala, se odpravila v hribe in na kakšen izlet.
Ob svoji devetdesetletnici, ko je bila že petnajst let vdova, si je Marija za darilo zaželela, da bi šla z avtobusom na romanje v Lurd. Željo so ji uresničili, na poti pa jo je spremljala ena od hčera. Do svojega petindevetdesetega leta je šla po stopnicah v četrto nadstropje še večkrat na dan, potem pa sta ji je začela nagajati zdravje in pešati spomin.
Zadnja leta zanjo izmenjaje skrbita hčerki, ki živita na Planini. »Tako da je sedaj dejansko tudi naša krajanka,« pove hči Majda. »Čas si krajša s kvačkanjem prtičkov in hvaležna je, da še vidi. Rada pa igra tudi remi, če se le najde kakšen soigralec.«