Red karmeličank predstavlja srce Cerkve

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. marec 2014 / 06:00

V Sori so pred skoraj tremi desetletji svoj novi dom našle sestre karmeličanke. Živijo v klavzuri, torej odmaknjeno od zunanjega sveta, življenje pa posvečajo predvsem svojemu glavnemu poslanstvu, to je molitvi.

Vstopati v njihov svet se zato obiskovalcu mogoče zdi skoraj vsiljivo, še posebno, ko naleti na mrežo, ki ločuje zunanji svet od njihovega. A te občutke hitro razblinijo prijazne besede in prisrčen stisk roke predstojnice skupnosti karmeličank v Sori sestre Ivane Podergajs. Prevzameta te mir in tišina, ki vladata v samostanu, tako da se preprosto prepustiš in skoraj tudi sam pozabiš na zunanji svet. V samostanu namreč življenje teče povsem drugače, kot smo vajeni v današnjem svetu, ki ga zaznamuje predvsem nenehno hitenje in pehanje za materialnimi dobrinami. Njihovo življenje je zavezano pravilu karmelskega reda, ki je bilo napisano na podlagi Svetega pisma in predstavlja življenjski model oziroma ideal redovnika nekdaj in danes že od prvih začetkov reda na gori Karmel v 12. in 13. stoletju: služiti Bogu v kontemplaciji oziroma molitvi, hoditi za Kristusom s čistim srcem in mirno vestjo ter se zatekati k Božji materi Mariji kot k materi in sestri.

Vse to najlažje uresničujejo v fizični ločitvi od zunanjega sveta, ki ga nakazuje tudi mreža, prek katere se pogovarjajo z obiskovalci. A ta mreža ni toliko namenjena obiskovalcem kot njim samim, pojasni sestra Ivana. Daje jim občutek odmaknjenosti, ki jim pomaga na poti do notranje svobode, če želijo živeti v soglasju z Bogom na kontemplativen način – odmaknjenost in klavzura nista cilj, ampak sredstvo za doseganje cilja. Ta čas v samostanu živi 16 sester, uvajanje v redovno življenje znotraj skupnosti pa traja nekaj let. »Ko prideš v samostan, ti vsekakor prijajo tukajšnji mir, tišina in samota. A šele v nekaj letih spoznaš, ali boš res zmogel takšno življenje,« je pojasnila sestra Ivana. Najprej morajo dekleta preživeti čas postulature, ki traja leto in pol, nato pa po dveh letih noviciata naredijo prve zaobljube, ki jim po treh letih sledijo še večne zaobljube pred cerkveno skupnostjo in duhovnikom oziroma škofom. Izrekanje zaobljub poteka po posebnem obrazcu, ki ubeseduje način življenja po evangeljskih svetih uboštva, čistosti in ponižnosti, ki se jim sestra zaveže. »V teh nekaj letih, ko potekajo priprave na redovno življenje v skupnosti, ima vsaka sestra čas za premislek in lahko tudi mirno odide, če spozna, da na tej poti ne bo zmogla. To je obdobje, ko mora hoditi po poti našega načina življenja in dozorevati v svoji odločitvi, saj mora biti odločitev svobodna,« je poudarila sestra Ivana in dodala, da do smrti še njim samim ostaja skrivnost, zakaj je Bog »poklical« ravno njih. »V to skrivnost ne moremo dokončno vstopiti, razkrita nam bo v polnosti šele po smrti.«

Karmeličanke v Cerkvi predstavljajo kontemplativni red in se v samoti posvečajo nenehni molitvi, kakor na primer tudi klarise in kartuzijani, medtem ko imajo apostolski redovi, kot so uršulinke, nalogo oznanjevati veselo novico evangelija v svetu. »Oni so roke in noge Cerkve, saj gredo k ljudem, mi pa smo srce Cerkve. Tukaj smo zato, da molimo tudi za oznanjevalce in misijonarje,« razliko praktično pojasni sestra Ivana. Čeprav živijo znotraj samostana in ga le redko zapuščajo, recimo ko gredo k zdravniku, pa to ne pomeni, da se jih zunanji svet prav nič ne dotakne. Mnogi se obračajo nanje, zlasti ko nastopi kakšna življenjska kriza, in iščejo pomoč pri njih. »Zato imamo govorilnico, v kateri se z vsakim lahko pogovarjamo zaupno. Njihove prošnje prinašamo Gospodu, saj pri nas iščejo smernice, ki bi jim pomagale vztrajati v stiski,« je razložila sestra Ivana. Vsak se jim lahko pridruži tudi pri sveti maši in pri večernicah. K skupni molitvi v kapeli (koru) se sicer zberejo sedemkrat v dnevu, saj z molitvijo posvečujejo dan. Njihov dan se vedno začne ob 5.20, nato pa se z molitvijo hvalnic in premišljevanjem pripravljajo na sveto mašo ob 7.10. Sledita zajtrk in delo do 11. ure, ko se zberejo ob drugi dnevni molitveni uri. Po kosilu sledi ura sproščenega pogovora in nato ura duhovnega branja. Po popoldanski molitveni uri se posvetijo delu do 16.30, ko je čas za rožni venec, ob 17. uri pa se spet posvetijo premišljevanju. Sledijo večernice in večerja ter nato še sklepnice, potem pa imajo prosto uro, ki se začne s strogim molkom. Ob 21. uri imajo zadnjo molitveno uro.

Svoje poslanstvo vidijo podobno, kot je poslanstvo mame, ki vzgaja otroka. »Mama bi za svojega otroka dala vse, a otrok dobi toliko, kolikor je pripravljen sprejeti.« Vsem želijo, da svoj pogled usmerjajo od vidnega končnega k nevidnemu večnemu. »Obstaja nevidni svet, ki je resničen. Me pomagamo, da se ta presežni nevidni svet ljudi dotakne.« Določene stvari, poudarja sestra, lahko človek sprejme samo v veri. »Živimo v svetu, kjer se zdi, da je resnic veliko in da so vse prave in da ima vsak od nas lahko svojo resnico. Tu pa se zaplete,« pravi sestra Ivana in vse skupaj ponazori s prispodobo o testu: »Če moko mešamo brez tekočine, jo lahko mešamo neskončno dolgo, pa iz moke ne bomo naredili testa. Če smo torej vsak zase s svojo resnico in sami sebi zadostni, če nimamo Resnice z veliko začetnico, ki je presežna in sposobna kot tekočina v moki 'zgnesti' iz vseh nas 'testo', to je eno telo človeštva, potem smo prah in kot človeštvo nimamo prihodnosti.«