Dementen bolnik v zadnjem obdobju življenja

S podaljšanjem življenja v zadnjih desetletjih naše ere se pogosto srečujemo z demenco in njenimi številnimi različicami. Bolezen je huda preizkušnja za bolnika in njegove svojce, ki je sprva ne zaznajo in ne razumejo, kasneje pa je ne obvladajo, kar jim povzroča travme in slabo vest.

Bolnik z demenco pozablja imena svojih najbližjih, jih pogosto ne prepozna, se zastrmi v »tujo« podobo v zrcalu, kar mu vzbuja strah, v lastnem domu ne najde predmetov, za katere z grozo ugotavlja, da so mu ukradeni, počuti se ujetnik nekoč najljubših kotičkov svojega doma, zdaj povsem neprepoznavnih, in si vedno želi »domov«.

Težave so pri bolniku tako velike, da ni več sposoben samostojnega življenja. Svojci zato zaprosijo za sprejem v dom starostnikov. A tudi zdaj niso povsem mirni. Se jih bolnik razveseli, ko ga obiščejo? Je smiselno, da ga obiščejo vsak dan, saj jih očitno ne pozna več? Mu kaj pomeni njihova prisotnost? Kaj mu naj govorijo, pripovedujejo? Kako naj ravnajo, ko je njihov bolnik v tako imenovani zadnji fazi demence? Kako, ko od zdravnika izvedo, da morajo biti na vse pripravljeni?

Svojci imajo občutek, da so že na vse pripravljeni, vendar se ni mogoče na vse pripraviti. Kako se naj žena čustveno pripravi na trenutek, ko ji dementen mož v solzah zaupa, da mu je pravkar umrla žena? In na psovke, s katerimi jo tu in tam obmetava, prej pa celo življenje nobene ni slišala iz njegovih ust? Težko je sprejeti apatijo, v katero bolnika pahnejo pretirani odmerki pomirjeval. In zdaj se mora svojec pripraviti tudi na smrt.

Bližina, ki jo svojci, medicinsko osebje in prostovoljci hospica dajejo dementnemu bolniku v zadnjih tednih, je tako kot za druge umirajoče tudi zanje blažilna, daje varnost in oporo. Besede se odbijajo in utrujajo, ker so najbrž nerazumljene, blaži pa drobna pesem, molitev, potrpežljiva prisotnost. Prehajanje v večnost je za mnoge polno strahov, ker je neznano, ker se bojimo niča, ki nas čaka, neznanega, sodbe ali drugih neizrekljivih predstav, dementen bolnik pa je že zadnja leta, mesece ali tedne preživel v negotovosti svojega bivanja, ker je prav vse v trenutku pozabil. Zato je toliko pomembneje, da mu s prisotnostjo nenehno blažimo grozo, s katero ga preveva lastna nemoč.

Ena sama oseba težko zadosti bolniku, zato Hospic skrbi za timski pristop: skupaj delujejo medicinska sestra, zdravnik, prostovoljec. Pomemben je pogovor z družino, tako imenovana družinska konferenca. Moto društva je DODAJATI ŽIVLJENJE DNEVOM IN NE DNEVE ŽIVLJENJU, kar pomeni, da se s celostno oskrbo bolnika in družine želi doseči najboljša možna kakovost življenja v zadnjem obdobju tako za bolnika kot za svojce. Oskrba, kakršno daje Hospic, obogati dneve, ko življenje usiha. Oskrba je brezplačna in hitra povsod, kjer je bolnik. Skrbi tudi za žalujoče odrasle in otroke.

Kaj lahko ponudi prostovoljec umirajočemu dementnemu ali drugemu umirajočemu bolniku v domu, bolnišnici ali doma? Sočuten prostovoljec, ki si vzame čas, je še posebej dragocen za bolnike, ki nimajo svojcev, so ostareli ali predaleč, da bi redno prihajali na obiske. Ponuja prisotnost, da bolnik ni sam, če ga je strah, se želi pogovarjati ali je nemiren. Pomaga osebju pri konkretnih opravilih: vlaženju ust, ponujanju pijače, hranjenju, masaži …

V stik z društvom lahko stopijo svojci, osebni in drugi zdravniki, patronažne in druge medicinske sestre. Na Gorenjskem pokličite po tel. 051 416 421, sedež društva pa je na Gorenjski 25 v Radovljici.