Kot v filmu

Branje je res užitek, to vemo predstavniki srednje generacije, starejši. Kaj pa pravi mladina? Nekateri še radi berejo, večina pa raje brska po svojih telefonih, internetu in računalniku. Tam so kratka sporočila v slengu, kraticah in pisavi, ki jo moraš razvozlati. Kje je naša lepa beseda, stare knjige, naši klasiki? Sama vodim bralni krožek v Mestni knjižnici v Kranju že trinajst let in sem neskončno vesela za izkušnjo pogovora o prebrani knjigi, izmenjavi mnenj. Tako smo v šoli naredili poskus in združili starejše bralke, ki so vključene v različne bralne skupine v Mestni knjižnici Kranj, in razred slaščičarjev in pekov. Skupaj so brali knjigo Vinka Möderndorferja Kot v filmu. Nekatere gospe so prišle v Strahinj z avtomobili, kar nekaj pa se jih je pripeljalo z avtobusom. To je bil zanje pravi mali izlet. Dijaki so jim razkazali posestvo, rastlinjake, medonosni vrt, hlev, sadovnjak … Gospe so navdušeno spremljale mladino, ki razlaga, kaj se učijo, zakaj potrebujejo v šoli ribnik, vrt, kaj je akvaponika. Potem so se razdelili po skupinah in debatirali o knjigi. Gospe so dejale, da so se včasih bolj učili, le redki so bili brez naloge. Mladi pravijo, da danes le redki imajo nalogo. V razredu so skregani in se o tem ne pogovarjajo. Gospe pa pravijo, da je edino pogovor pot rešitve problemov in popuščanje, prilagajanje. Vsi so bili mnenja, da informacije najhitreje dobijo na internetu, vendar gospe za kuharskimi recepti še vedno raje pogledajo v knjige. Slaščičarji in peki vedo, kakšni so izdelki iz naravnih sestavin, in kakšni so, če zmešaš praške z vodo. Torej jim zdravo ni tuje. Hamburgerjev pa se tudi ne branijo. Mladi so mnenja, da bi morali biti starši vedno na razpolago otrokom, dobre volje. Starejši pa smo rekli, da je normalno, da smo kdaj tudi bolni, nerazpoloženi. Mati v knjigi je zapadla v depresijo in dve leti bila bitko s svojo boleznijo. Takrat si sam ne moreš pomagati. Mnenje smo združili, da smo starši lahko utrujeni, nerazpoloženi in celo bolni, vendar moramo to otrokom povedati, jim nekako razložiti. Tem je bilo še mnogo. In kaj so rekle gospe o srečanju?

»Dijaki so zelo lepo sodelovali. Mislim, da bi bilo potrebno izvesti več takih srečanj, ker s tem pripomoremo (spodbudimo) dijake, da so aktivni v razmišljanju o tem, kar so prebrali. Spodbujamo njihovo komunikacijo in samozavest.« »Skupina mi je bila zelo všeč. Niso vsi mladi slabi, kot se širi včasih govorjenje starejših.« »Današnje srečanje mi je bilo zelo všeč. Učenci veseli, duhoviti. Še bi bila rada kdaj zraven!« »Učenci so lepo sodelovali in so bili zelo simpatični. Knjiga jim je bila očitno všeč.«

Kaj pa mladi?

Bilo je »ful dobr«, »čas je zelo hitro minil«, »babice na obisku so bile zakon«. Ko so jih dijaki poimenovali babice, se je ena oglasila: »Jaz še nisem babica.«

Mladi in stari skupaj zmoremo več in se lahko naučimo drug od drugega mnogo lepega. Pa smo se pripravljeni poslušati in se pogovarjati?