Olimpijske igre so glavni cilj

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Šport / ponedeljek, 10. september 2012 / 06:00

Kajakaš Jure Meglič je zmagi v Tacnu iz leta 2007 prejšnji teden v Bratislavi dodal še drugo zmago v svetovnem pokalu. Čez štiri leta želi nastopiti na olimpijskih igrah.

Kranj - Kajakaš Jure Meglič iz Zgornjih Dupelj je z uspešnima nastopoma na zadnjih dveh tekmah svetovnega pokala v slalomu na divjih vodah v Pragi in Bratislavi, ki sta mu prinesla končno sedmo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, »rešil« letošnjo sezono. Vrnitev po operaciji hrbta namreč sprva ni bila najbolj uspešna za trikratnega ekipnega evropskega prvaka, evropskega podprvaka in tretjega s svetovnega prvenstva, vajenega najvišjih uvrstitev, toda zmaga prejšnji teden v Bratislavi, njegova druga v svetovnem pokalu, je vendarle razblinila vse dvome in mu vrnila optimizem.

Vam je kaj žal, da je že konec svetovnega pokala?

»Odvisno, kako pogledam. Nenazadnje sem imel zelo dober konec sezone. Seveda pa bi si želel precej več tekem svetovnega pokala kot sedaj, ko jih je le pet. Na žalost so taka pravila mednarodne kajakaške zveze in samo upam lahko, da se bo v prihodnje kaj spremenilo. Pet tekem svetovnega pokala ter evropsko in svetovno prvenstvo na sezono je res malo, še posebej, če na primer delamo primerjavo s svetovnim pokalom v alpskem smučanju, kjer imajo več kot 40 tekem na sezono.«

Ali ste pričakovali tak dvig forme na zadnjih dveh tekmah, glede na slabši začetek sezone?

»Letošnja sezona je bila precej grozna. Pobiral sem se po poškodbi hrbta in svetovni pokal se ni začel po mojih željah. Doma, na treningih, sem veslal veliko boljše kot na tekmah, a očitno mi je manjkalo več ur veslanja čez zimo. Po prvih tekmah sem zamenjal model čolna, končalo se je tudi štiriletno sodelovanje s trenerjem. Tedaj sem šel po vseh evropskih rekah, kjer bo prihodnje leto potekal tudi svetovni pokal, in upal, da se bo forma sčasoma izboljšala. Zmaga na zad­nji tekmi v Bratislavi pa je bila res pika na i. Zelo sem je vesel, saj je tudi dokaz, da sem na pravi poti. Vesel sem tudi šestega mesta na predzadnji tekmi v Pragi, saj je to moj najboljši rezultat na tej progi doslej. Ker bo v Pragi prihodnje leto potekalo tudi svetovno prvenstvo, mi je letošnji rezultat v precejšnjo vzpodbudo.«

Ali je k boljšim nastopom prispeval tudi nov čoln?

»Mislim, da je. V njem se res dobro počutim. Nič mi ni treba razmišljati, kako se bo odzval na moje zavesljaje, dopušča mi tudi nove stvari. Na začetku sem sicer moral čolnu nekoliko prilagoditi veslanje, a se je vse skupaj izplačalo. K sreči sem v G1 teamu češkega proizvajalca Galasport, tako da imam možnost razvijati opremo, tudi čoln. Trenutno razvijam novo veslo, tako da se bom oktobra spet odpravil na testiranje na Češko.«

Bi brez zadnjih dveh tekem v Pragi in Bratislavi minulo sezono ocenili za izgubljeno?

»Definitivno je bila ena najslabših sezon v moji karieri. Vesel sem sicer bil, da sem se takoj vrnil v člansko reprezentanco in dobil možnost nastopa na evropskem prvenstvu in v svetovnem pokalu. Vendar pa sem že od prvih tekem preveč pričakoval, zato sem takoj skočil v čoln in začel dirkati. To se je pokazalo kot napaka, saj bi si moral vzeti nekoliko več časa za postopno vrnitev. A mi ni žal, kljub vsem naporom in dvomom, ali sem na pravi poti ali ne. Ti so se sedaj razblinili.«

Poleg Tacna ste najboljše rezultate dosegali prav v Bratislavi. Je za to kakšen poseben razlog?

»V Bratislavi je zelo divja voda, kar mi je všeč. Na zad­njem delu je zelo velik padec, približno štiri metre, kjer se mora tekmovalec odločiti, ali bo nekaj naredil ali ne. Očitno mi to ustreza. Tudi treniram rad na tej progi, zato se na njej počutim že skoraj kot doma.«

Omenili ste že sanacijo poškodbe hrbta. So bolečine sedaj že preteklost?

»Počutim se veliko bolje kot v prejšnjih dveh letih. Moram paziti, delati vaje. Včasih me hrbet še opozori, da je zadaj, malo sem morda postal statičen v čolnu, a veslam brez skrbi in sem zadovoljen, da se je vse dobro izšlo.«

Kot enemu najboljših slovenskih kajakašev vam je verjetno cilj nastopiti na olimpijskih igrah. London ste spremljali preko televizije, kakšni pa so načrti do naslednjih iger v Riu de Janeiru? Boste vztrajali dotlej?

»Moj cilj je sestaviti ekipo za prihodnja štiri leta, s katero bi razvijal svoje delo in si zastavil končni cilj, to je nastopiti na olimpijskih igrah v Riu. Že od majhnega sanjam o vožnji na olimpijskih igrah, ki jo želim opraviti, kot jo je treba. Najti moram še novega trenerja, psihologa že imam. Z njim – Matejem Lunežnikom – se dobro ujameva, letos mi je zelo pomagal, še posebej po neuspešnem začetku sezone. Olimpijske igre so zagotovo moj cilj, največja težava pa je, da ima vsaka država tam lahko samo enega predstavnika. Potrudil se bom, da bom to v Riu jaz.«