Največji izziv Kamnika – kaj s smodnišnico?

V Medobčinskem muzeju Kamnik so pripravili javno tribuno o perspektivah opuščenega območja nekdanje smodnišnice. Razprava je pokazala, da je predlogov in idej veliko, prave vizije pa Kamnik s tem še nima.

Kamnik – Kamniška smodnišnica ali območje nekdanje Kemijske industrije Kamnik (KIK), kjer so še do leta 2009 izdelovali enega najboljših črnih smodnikov na svetu, po stečaju podjetja predstavlja največji izziv lokalne skupnosti v zadnjem obdobju, celo zgodovinsko prelomnico, kot priložnost vidijo nekateri strokovnjaki.

Velikansko, kar 72 hektarov veliko območje za razpadajočim betonskim zidom na severu Kamnika je močno prežeto z industrijsko (pa tudi naravno) dediščino, ki pa se nezadržno izgublja. Stroji se pospešeno razprodajajo v tujino, območje pa je razdeljeno med več zasebnih lastnikov, ki tu izvajajo svoje podjetniške dejavnosti. V občini se zavedajo, da računov brez njih ne bi smeli polagati, a predlogov, idej, vizij, različnih raziskav in študijskih nalog na to temo se je v zadnjem času nabralo že toliko, da so se v Medobčinskem muzeju Kamnik v Kulturnem društvu Priden možic odločili združiti različne akterje in z javno tribuno ugotoviti, kakšne perspektive na tem področju Kamnik ima. Kot je uvodoma pojasnil Miloš Ekar s kranjske enote Zavoda za varstvo kulture dediščine, ima območje status industrijske dediščine, ki je izjemna. »Smodnišnic ni prav veliko, kamniška ima pa še dolgo tradicijo. Območje je dragoceno, zato je zelo pomembno, kaj se bo z njim dogajalo. A naš zavod je le papirnati tiger, pišemo mnenja, ne moremo pa uresničevati javnega interesa. Težava je v tem, koliko dediščine si neka družba lahko privošči, in mi smo zavezani tudi ekonomskemu interesu. Lahko pa zabeležimo stanje, ter evidentiramo in ovrednotimo dediščino,« je med drugim povedal Ekar. Čeprav so mnoge oči ob omembi smodnišnice uprte v občino, je podžupan Matej Slapar pojasnil, da občinskega denarja za uresničitev zamisli preprosto ni, prav tako ne vizije. »Lastnik je znan in bi pri načrtovanju moral imeti pomembno vlogo. Če lastnik ne bo podprl naših idej, lahko razglabljamo v nedogled, pa se ne bo nič spremenilo. Trenutno stališče občine je, da ohranimo gospodarske dejavnosti, ki so tu prisotne zdaj – tu namreč delujeta dve uspešni podjetji z nekaj sto zaposlenimi. Za naprej pa je zgodba še povsem odprta.« Največji lastnik na tem območju je podjetje Iskra mehanizmi, poleg njih pa tudi Kamnik-Schlenk, Calcit …

Z območjem smodnišnice se veliko ukvarja tudi Leon Kobetič, ki pripravlja občinski prostorski načrt. Kot je dejal, je to območje največji prostorski izziv Kamnika v prihodnosti. Prvotno naj bi tu svoj prostor našli zeleni programi kot prehod v bodoči regijski park, a je koncept v celoti padel, saj se obstoječi lastniki zemljišč znotraj smodnišnice s selitvijo na drugo lokacijo (v industrijsko cono na Korenovi cesti) ne strinjajo, zato občinski prostorski načrt, ki je še v pripravi, začasno ohranja industrijske dejavnosti.

S tem pa se ne strinjajo številni arhitekti, ki območje vidijo kot čudovito športno-rekreacijsko območje in velik park z muzejem industrijske dediščine, ki bi v sodelovanju z javno-zasebnim partnerstvom in evropskim denarjem lahko postal eden največjih v Evropi. Ker pa ne manjkajo le prostorski načrti in denar, ampak predvsem skupna strategija, je bil eden od sklepov javne tribune ta, da bi bilo treba čim prej oblikovati nekakšen strateški svet, do tedaj pa rešiti vsaj tisto premično dediščino, ki je še ostala, saj sicer v načrtovanem muzeju industrijske dediščine ne bodo imeli česa pokazati.