Ljubeče valentinovo

Zanimivo je, da o prazniku zaljubljencev več slišim od otrok kot od odraslih. Za­nje je izrezovanje srčkov in pisanje sporočil nekaj samoumevnega. Narišejo risbico in čakajo na naš nasmeh. Naberejo šopek rož in nam ga prinesejo, vsega toplega od stiska njihovih dlani. Skočijo v naše naročje brez pomisleka, da nam polomijo rebra. Otroci so spontani. Pokažejo, koga imajo radi in kdo jim ni všeč. Tega jih ni treba učiti, zadosti je, da občutijo ljubezen. Za nas odrasle pa je ljubezen – vse, samo preprosta ne. Vsaka pesem poje o zapuščanju in zlomljenih srcih.

Če bi vas kdaj zamikalo brati čtivo o ljubezni, si privoščite knjigo Formule ljubezni znanega Zorana Milivojevića. Že po tretji prebrani strani vam bo jasno, da ljubezen ni tisto, kar mislimo, da je. Predvsem ni treba, da je trpeča, boleča in potrpežljiva. Stereotipov o ljubezni je precej in vsi so nam bolj v škodo kot v korist. Naše predstave o ljubezni pogosto niso realne, zato prihaja do razočaranj in neizpolnjenih pričakovanj. Če bi se ljudje bolj odkrito pogovarjali, kaj si kdo želi (in zakaj), bi hitro ugotovili razloge za nezadovoljstvo. Škoda, ker nezadovoljstvo samo kažemo, premalokrat pa jasno (in prijazno) ubesedimo. Na eni izmed delavnic smo delali preprosto vajo, s katero smo ugotavljali, kaj si predstavljamo kot sestavine za dober partnerski odnos. Raznolikost ni bila tako velika. Razlike so nastale, kaj smo postavili na prvo in zadnje mesto. To vajo lahko naredite doma, medtem ko pijete kavo. Ne potrebujete terapevtskega kavča … Vsak partner vzame šest listkov, na katere napiše, kaj mu v partnerskem odnosu največ pomeni. Potem jih razvrstite po vrednosti od ena do šest. Kaj je na prvem mestu? Ima to tudi partner? Ali sploh ve, kaj vam veliko pomeni in obratno? Ne prepisujte in ne pogovarjajte se vmes, kajti to je že preračunavanje. Na koncu boste ugotovili, da ste na dobri poti. Ali pa boste malo narav­nali kompas. Včasih pa tudi ugotovili, da je neuglašenost tako velika, da je eden ali sta kar oba že nezadovoljna.

Prav uglašenost med partnerjema ima večji pomen kot prvotna želja, da smo skupaj. Sama želja se kmalu prelevi v znano in samoumevno. Vsaj za osnovne stvari glede vzgoje, denarja, skrbi za dom, zdravja, vere, načina življenja naj bi bili čim bolj usklajeni. Največkrat pa so na vrsti prepiri zaradi vzgoje otrok in denarja. To kaže na to, kako stare vzorce vestno prenašamo iz roda v rod. Pari, ki ostajajo skupaj do zlate poroke, pravijo, da je pomembno, da se znaš prepirati. Nekateri se nikdar ne prepirajo. To je sumljivo. Mogoče sploh ne živijo skupaj. Vendar, kaj pomeni, da se znamo prepirati? Dolgo sem mislila, da je treba prepričati drugega o svojem »prav« za vsako ceno. Danes vem, da ni tako in da nas ego večkrat zapelje stran od dobrega odnosa. Lahko imaš vedno svoj prav in živiš na samotnem otoku. Včasih je treba samo poslušati.

Kriza nastane, ko zmanjka besed. Ne tistih o salami v hladilniku in o tekmi v nedeljo. Ko zmanjka besed, s katerimi si sporočamo naklonjenost, radost ob snidenju, veselje, da smo skupaj, zanimanje za drug svet. Temu pravimo naravnanost. Pokaži mi snidenje in povem ti, kdo sta. Pa pravijo ljudje, da zakon niso samo takšne vesele rožice. Res niso. Ampak to nas ne sme ustaviti, da se nehamo truditi za lepo. Z veliko količino spominov in povezanosti v lepem je laže iti čez težko. Verjamem v ljubezen. Ne verjamem v lastniško ljubezen, v ljubezenske kupčije in v samoumevnost. V ljubezen je lahko verjeti. Zato ker je v nas. To je moje sporočilo za tale zaljubljeni praznik. Ne glede na to, koga ali kaj imate radi, je vredno ljubiti. Ampak stara in večna modrost pravi, da ljubi svojega bližnjega tako kot sebe. Včasih traja, da prideš do sebe. Naj bodo vsi srčki in čokoladne torte najprej ljubezen do sebe. Šele potem lahko mirno in ljubeče živimo z drugimi. Kajti ogledalo nikoli ne laže.