Živeti brez elektrike

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Gorenjska / torek, 11. februar 2014 / 14:05

Sodobni človek je brez elektrike izgubljen. Brez nje si ne moremo skuhati toplih obrokov (plinskih štedilnikov je vse manj), naši domovi ostanejo v popolni temi, brez ogrevanja nas sredi zime prezebe do kosti, televizorji in radijski sprejemniki postanejo zgolj dekoracija stanovanja in naj imamo še tako pameten telefon, ta ob prazni bateriji postane le neuporaben skupek čipov in plastike, ki niti otroku ni zanimiv za igro.

Ko je torej prejšnji teden ožledelo drevje potrgalo električne kable v precejšnjem delu Slovenije, je brez elektrike ostalo preko sto tisoč gospodinjstev v državi. Mnoga tudi za več dni, največji nesrečniki so brez nje še sedaj in bodo še kar nekaj časa. Priznam, na večdnevni električni mrk tudi v našem gospodinjstvu nismo dobro pripravljeni. S pomočjo skromnih rezerv bi nam za delovanje še uspelo usposobiti kakšno baterijsko svetilko, nikakor pa si ne bi mogli greti stanovanja, si skuhati vsaj čaja … Da bi si na hitro omislili agregat, bi bilo najbrž v teh dneh jalovo razmišljanje, saj bi nas najverjetneje že mnogi prehiteli in izpraznili zaloge trgovcev.

In tako bi mlada družina najbrž spakirala kovčke ter se začasno preselila k tastu in tašči, seveda računajoč na njuno gostoljubje. Tam si namreč lahko hišo še vedno ogrevajo tudi na krušno peč, pa tudi štedilnik na drva v kuhinji še vedno dobro deluje in prijetno greje. Toda vsi seveda nimajo take možnosti, zato so v največji meri prepuščeni hitremu ukrepanju pomoči enot iz sistema zaščite in reševanja. Ta se je vsaj na Gorenjskem, nekoliko nejevolje je bilo zaznati zgolj v Sovodnju, izkazal za dokaj učinkovitega in sposobnega. Gasilci so nas s svojo požrtvovalnostjo, nesebičnostjo in pogumom znova navdušili, enako delavci elektro podjetij, ki so se ves čas trudili povrniti elektriko v vsak dom, aktivirali so prostovoljce Rdečega križa, tabornike … Začuda je na Jezersko hitro prispela tudi vojska s svojimi lahkimi oklepniki valuki. Povsem drugače torej kot na primer v Postojni, kjer so morali zaradi počasne odzivnosti zamenjati celoten območni štab civilne zaščite.

Vprašanje, kako smo priprav­ljeni na naravne nesreče takšne razsežnosti, kljub vsemu ostaja brez določnega odgovora. Izkušnje kažejo, da nikdar ne bomo povsem pripravljeni, naj se še tako trudimo. Vedno nam bo česa primanjkovalo – tokrat agregatov, ob poplavah protipoplavnih vreč in potopnih črpalk itn. V kriznih situacijah se lahko še najbolj zanesemo na nesebično pomoč reševalcev, sorodnikov, sosedov, prijateljev, sodelavcev … Ti nam bodo vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Le dajte jim vedeti, da sami ne zmorete.