Uprava bi morala ukrepati

»Uprava LTH bi morala sprožiti insolventni postopek že daleč nazaj. V letu 2008 je v poslovanju že vladala anarhija, prihajalo je do večjih zamikov pri plačah, med dobavitelji pa so se delale razlike, komu plačevati in komu ne,« je na sodišču opozoril stečajni upravitelj loške družbe Dušan Taljat.

Kranj – Prejšnji teden so na kranjskem okrožnem sodišču opravili novi narok v tožbi Loške tovarne hladilnikov (LTH) v stečaju zoper nekdanje vodilne Primoža Pegama, Miloša Kodreta in Ivana Čakša, od katerih terja plačilo 450 tisoč evrov odškodnine, ker naj bi v nasprotju z insolventno zakonodajo zavlačevali z uvedbo stečaja in zato oškodovali upnike.

Sodišče je najprej zaslišalo nekdanjega prvega nadzornika in solastnika škofjeloškega podjetja Jožeta Staniča, ki je pojasnil, da je pod zadnjim vodstvom LTH začel kazati znake okrevanja. Izvajali sta se čiščenje proizvodnega programa in racionalizacija poslovanja, zgodilo se je več dokapitalizacij, problem pa je bil v financiranju, saj banke niso več želele dajati posojil. »Tega mi je žal, saj LTH ne bi smel propasti, ker je imel dobro znamko, proizvode in trg,« je povedal Stanič in dodal, da se o uvedbi postopka prisilne poravnave nikdar niso pogovarjali, »saj je uprava mislila, da bo zvozila brez tega«.

»V dvajsetletni praksi redko naletiš na primer, da je agonija v podjetju potekala več let, uprava pa ni ukrepala,« je ocenil stečajni upravitelj Dušan Taljat in pojasnil, da je bilo v stečajnem postopku prijavljenih 33 milijonov terjatev, priznal jih je 28 milijonov evrov. Prednostnih terjatev je za sedem milijonov evrov, glavnina na račun neizplačanih plač in prispevkov, ki jih LTH ni plačeval že od marca 2008. »V taki situaciji bi bilo normalno, da bi stečaj predlagala uprava, ampak ga je Občina Škofja Loka. Samo izgub se je nabralo za 14 milijonov evrov. Uprava bi zato morala sprožiti insolventni postopek že daleč nazaj. V letu 2008 je v poslovanju že vladala anarhija, prihajalo je do večjih zamikov pri plačah, med dobavitelji pa so se delale razlike, komu plačevati in komu ne. Tudi revizor je v zadnjih poročilih opozarjal na slabo finančno stanje in dvomil o obstoju družbe,« je povedal.

Upniki bodo slabo poplačani

Kot je še razkril Taljat, je bilo največ zadolževanja v obdobju 2001–2005, ko je imel LTH že 19 milijonov evrov posojil: »Tedaj je bila kritična masa kreditov že takšna, da jih je LTH težko odplačeval iz rednega poslovanja, zato so bili potrebni reprogrami. Veliko zadolževanje v višini dva milijona evrov do dobavitelja se je zgodilo tudi leta 2007, za dodatne štiri milijone evrov pa tudi prek lizingodajalca za postavitev proizvodnje zmrzovalnih skrinj, ki pa nikdar ni zaživela.« Na opombo Pegama, da je bilo po knjigovodski vrednosti premoženja še dovolj za poplačilo posojil, pa je Taljat odgovoril, da gre le za številke, s katerimi se upniki ne morejo poplačati. »Premoženje se lahko proda po uporabni vrednosti. Za 13 tisoč kvadratnih metrov proizvodnih površin LTH pa bomo v šestem poskusu prodaje, če bo sploh uspešen, iztržili kvečjemu pet milijonov evrov,« je povedal Taljat in dodal, da si lahko delavci iz stečajne mase obetajo največ eno plačo od štirih, ki jim jih dolgujejo, država naj bi se poplačala z 285 tisoč evri (od sedmih milijonov terjatev), navadni upniki bodo najbrž ostali praznih rok, ločitveni upniki (največji je NLB) bodo dobili poplačano manj kot polovico terjatev, prednostni pa zelo malo.

Toženi Primož Pegam je povedal, da je zadnji upravi uspevalo zmanjševati dolg in zniževati stroške proizvodnje, v kateri so izluščili tri zdrava jedra: hladilnike za pijačo, catering in klimatizacijo. Proizvodnji zamrzovalnih skrinj so se kljub velikim predhodnim vlaganjem zaradi nerentabilnosti odrekli. »Ko pa so banke junija 2008 preklicale moratorij na odplačevanje glavnice kredita in začele posegati po denarju, s katerim smo lastniki dokapitalizirali družbo, so zadale LTH-ju največji finančni udarec. Imeli smo tudi kupca za nepremičnino, a je posel zaradi zavlačevanja NLB propadel,« je razložil in dodal, da so pridobili tudi strateškega vlagatelja v proizvodnjo hladilnikov – danski Westfrost, bili so tudi tik pred sklenitvijo večjega posla z avstrijskim kupcem. »V zgodbo o LTH sem verjel do konca marca 2009. Ko se je moral umakniti Stanič, sem ugotovil, da je vsega konec.«

Prav tako toženi Ivan Čakš je pojasnil, da se s finančnim stanjem družbe ni nikdar podrobno ukvarjal, saj je bil v upravi odgovoren za druga področja – proizvodnjo, tehnologijo, logistiko, servis in nabavo. »Večkrat sem sicer slišal o dogovorih z bankami, a vedno je bilo rečeno, da pravi čas še ni napočil,« je dejal in poudaril, da je sicer s Kodretom kot enim od večjih dobaviteljem LTH večkrat polemiziral o njegovih prioritetah.