Roka se ti bo posušila

Zmanjkalo ti bo semena. Postal boš kosmat. Naredili se ti bodo izpuščaji … Ne dotikaj se tam dol, je umazano. Tako so včasih govorili otrokom, ki so se samozadovoljevali. Tako so govorili odrasli, ki so to in še več lahko počeli. Pogosto tudi z otroki. Zgodovina o tem piše in govori. In kaže na dvoličen odnos do telesa in do vsega telesnega.

Čeprav je minilo veliko let od teh posušenih rok, pa so odrasli še vedno v veliki za­dregi, kadar se otroci samozadovoljujejo. Nekateri šele v puberteti, pogosto pa že kot otroci. Najprej je koristno, da ločimo odraslo dojemanje spolnosti z otroškim dojemanjem. To ni enako. Če gledamo na samozadovoljevanje samo iz vidika spolnega užitka, potem se rado zgodi, da začnemo gledati na otroke z drugačnimi očmi. S tem jim naredimo veliko krivico, kajti samozadovoljevanje v otroštvu nima prav velike povezave s spolnostjo. Edina podobnost so spolni organi. Ti postanejo največkrat sredstvo za pomirjanje. Včasih tudi sredstvo proti dolgčasu. Vsekakor pa najbolj pogosto sredstvo proti stiski in za iskanje pozornosti. Ni odveč, če pomislimo in izključimo (na žalost včasih tudi potrdimo) možnost spolne zlorabe, kadar se otrok samozadovoljuje in kaže še dodatne znake, ki utemeljujejo sum na to dejanje. Dandanes so otroci zasuti z vidnimi dražljaji, ki napeljujejo na spolnost, vendar to običajno ni razlog za samozadovoljevanje.

Pri tem je bolj pomembno, da se z njimi pogovarjamo, da bodo znali ločiti spolnost, ki se tako dobro prodaja vsepovsod, od tiste, ki je človeška in lepa. Starši mlajših otrok pogosto sprašujejo, kaj naj naredijo, ko se otrok samozadovoljuje. Z enakim vprašanjem se srečujejo tudi vzgojiteljice v vrtcu in včasih tudi učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Dobra novica je, da se starši o tem sploh pogovarjajo. Slaba pa je, da bi radi to rešili na hitro in s čarobnimi besedami. Teh ni. Samozadovoljevanje mlajšega otroka nas mora vedno prisiliti k vprašanju o vzroku tega početja. Občasno samozadovoljevanje je povsem normalno in ni nobene potrebe, da starši iz tega delamo problem. Ko pa to postane za otroka tako pogosta dejav­nost, da je moteče zanj in za okolico, je treba ukrepati. Predšolski otroci ne občutijo sramu, ko se samozadovoljujejo, kar je tudi prav. Zato jih okolica ne moti, ko se ukvarjajo sami s seboj. Vendar nastane problem, če jih okolje pri tem čudno gleda.

Težko je majhnemu otroku dopovedati, da je to zasebna stvar. Tudi če mu rečemo, naj se samozadovoljuje na samem, tega pogosto ne upošteva. Želja po zasebnosti pride šele z leti. Če želimo otroku pomagati, se ne moremo ukvarjati samo z dejanji. Pobrskajmo po njegovem vsakdanjiku, po spremembah, ki jih mogoče doživlja stresno (pogosto je to rojstvo sorojenca), poglejmo, kako je s prijateljstvi in s preživljanjem prostega časa. Včasih je otrokom samo dolg­čas. Otroka moramo spoznati, zlesti v njegov svet in se vživeti vanj. Če ugotovimo, da je vzrok v stiski, se ukvarjamo z blaženjem te stiske. Mlajši otroci potrebujejo več človeške topline in dotikanja, kot jim ga v vsakdanjiku dajemo. To ne pomeni, da jih ves čas objemamo ali poljubljamo in visimo na njih. Otroška duša potrebuje stik, ne samo telesni, ampak celostni. To pomeni, da smo povezani. Da čutimo, kako je otroku, in se temu primerno odzivamo. Ko smo ravno pri poljub­ljanju. Mogoče se vam bom zdela čudna, ampak poljubljanje otrok na usta se mi zdi zelo neprimerno. Zakaj bi bil to izraz ljubezni do otrok? Obstaja veliko boljših načinov. Tako kot obstaja veliko načinov za sobivanje z otrokom, ne da bi se otrok počutil središče družine, projekt staršev ali odvečno breme. Pogosto samozadovoljevanje je za otroka iskanje ugodja, za beg iz neugodnega. Poskrbimo, da se bo otrok počutil sprejetega in slišanega. Varnost je osnovna človekova potreba.