Privoščil si je gospodinje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Razvedrilo / petek, 24. januar 2014 / 06:00

Za šolarje velja, da je bil Hamlet »u bedu« zaradi vsega, kar se je dogajalo na danskem dvoru. Prvokategornik med slovenskimi stand-up komiki, mojster slovenskega jezika Boštjan Gorenc - Pižama takemu stanju reče, da Hamleta daje svetobolje. V dobro voljo nas je spravljal na dobrodelnem nastopu.

Uh, kako me draži, ker ve­dno pozabim štose, ki sem jih slišal prejšnji dan. Če jih nekdo kot ti na stand-up predstavi natrese malo morje (vsaka primerjava s slovenskim je naključna), še toliko bolj. Komiki ste kot sanje: če jih takoj ne zapišeš, zjutraj ne ostane nič … Tebi uspe pomniti šale drugih?

»Tudi sam spadam v tvojo kategorijo pozabnikov. Običajno si zapomnim kako hudo enovrstičnico ali kos, ki se me je še posebej dotaknil, drugo pa izpuhti. Ravno predvčerajšnjim sem gledal Live at the Apollo, ki ga je povezoval Eddie Izzard, go­stovala pa sta komika Josh Widdicombe in Južnoafričan Trevor Noah. Dve uri pozneje sem se zalotil, da se Trevorjevega kosa o jezikih spomnim v celoti, medtem ko sem se brezupno trudil spomniti Joshevih besed. No, čez nekaj časa mi je vseeno od strani priletelo v glavo, da je govoril o podarjanju doma narejenih marmelad. Dejal je, da je najhuje pri podarjenih domačih marmeladah to, da jih dobiš v kozarcih pravih, profesionalnih marmelad. Kot bi kupil DVD Gospodarja prstanov, potem bi ti pa dal samo ovitek, v kateri bi bil sicer na DVD zapečen dvanajsturni posnetek, kako on hodi po kolenih.«

Torej lahko šalo na to temo v kontekstu umestiš v svoj šov. Je lastna izkušnja koristna za dobro šalo?

»Lastna izkušnja je do­brodošla, ni pa nujna. Bolj je poglavitna osebna vpetost v tematiko. Lahko, da se mi zadeva ni zgodila, važno pa je, kaj in kako čutim do nje. Da se v podajanju šale vidi ta odnos do tematike, ki jo ubesedujem. Da je jeza nad proslavljanjem Prešernove smrti pristna. Da se čuti čudenje nad abotnimi reklamami. Naj bo zgražanje ali pozitivno presenečenje nad nečim. Je pa vedno treba imeti v mislih, da je odrska persona komika potencirana osebnost človeka, ki stoji pod reflektorji, in da kdaj izreče kaj izključno zaradi humornega učinka.«

Humorno učinkovit je že tvoj začetek, ko na odru umakneš stojalo za mikrofon, da se te bo lahko sploh videlo. Tudi v nadaljevanju si nekaj prav neslanih privoščiš na lastno korpulenco … Menda velja, da kdor se dela norca iz drugih, mora znati prenesti tudi šalo na svoj račun. Tudi lastno?

»Mislim, da mi je uspelo v danem celovečercu skrčiti šale o mojem obsegu na skrajni minimum. To s stojalom sem vključil nenamerno, ker naglavni mikrofon ni delal, kot bi moral. Sem pa predvsem na začetku ukvarjanja s standupom, od česar letos mineva deset let, na ta način sprostil ljudi, nevajene takšnega formata. Najprej dobrih pet minut nase, da so potem bolj prizanesljivi, ko se lotim drugih. V standupu pač izhajaš iz sebe in svoji zunanji podobi ne moreš uteči. Jaz še toliko težje. Nihče mi ne bo verjel, če si v šali pripišem lastnosti Usaina Bolta. Mi pa vsi verjamejo, da sem prebral cel kup knjig.«

Predvidevam, da imaš vselej osnovni scenarij, ki ga potem najbrž prilagajaš publiki. Lotil si se mnogih: politikov, estradnikov, književnikov, ampak od kod ti pogum za šale na račun mita slovenske gospodinje?

»Scenarij je kar precej zakoličen. Drugače od polurnih nastopov v kompletih z drugimi komiki je celovečerni format, ki ga gledalcem ponujaš pod določenim naslovom, dokaj rigiden. Fluidnega je kakšnih pet do deset odstotkov materiala, kjer se skušam navezati na kakšne aktualne zadeve ali kraj predstave. Za šale iz gospodinj in cankarjanskih mater, teh svetinj slovenske folklore, sem zbiral pogum kar nekaj časa, saj ti pokojni pisatelji ne morejo storiti nič hujšega, kot da jih dobiš za domače branje, medtem ko ti užaljena gospodinja lahko prismodi juho ali za­žge zrezek. Vendar je na srečo njihov ponos prevelik, da bi si privoščile sfiženo kosilo, tako da sem na varnem.«

Lahko pa kdo šalo razume tako dobro, da je ne razume. Na večeru si dregnil v »lepoto« odvetnika Francija Matoza, v dvorani je sedela njegova bivša prijateljica, kot bi rekel Miran Ališič …

»Ha, ha, tega nisem vedel. Pač vizualna podoba, ki je dejansko odražala stanje, ki sem ga potreboval za šalo. Načrtno opisujem tako ohlapno, da bodočim gledalcem ne pokvarim užitka ob ogledu. Si pa sam videl, kako sem se nekajkrat obrnil na obiskovalce in jih uporabil kot dodatek k šalam. Sinočnji najljubši tak dogodek je bil Italijan v prvi vrsti, ko sem govoril o navezanosti Italijanov na matere. Take reči se zgodijo in komiki jih hvaležno sprejmemo ter uporabimo. Čakam samo še, da nekoč res dobim koga s primerjalne književnosti ali pa da se med publiko znajde Tartini. To bi bilo zanimivo.«

Tokrat si poskusno predstavil šale o nastajanju slovenskih narečij …

»Šale so organska bitja, ki se razvijajo skozi čas. Malokatera šala ostane taka, kot je bila prvič, ko si jo izvedel. To so predvsem enovrstičnice. Daljši kosi se razvijajo skozi nastope, ko vidiš, kaj deluje in kaj ne, ter ko se ti na odru utrne kakšna domislica, ki sede v šalo kot politični nastavljenec v nadzorni svet. Kos o narečjih sem tokrat dejansko izvedel prvič in videl, da funkcionira, seveda pa bo potreboval še nekaj »šmirglanja« ter predvsem dodatek dveh še manjkajočih narečnih skupin. No, do marca, ko bo nekako po desetem tudi uradna premiera, imam še dober poldrugi mesec, da jo v miru razvijem po manjših nastopih.«

Kdaj šala umre?

»Odvisno od tematike. Kakšne šale na aktualne dogodke so lahko mrtve že po nekaj dneh. Zato sem vesel Facebooka in Twitterja, da lahko z njuno pomočjo spravljam aktualne domislice med ljudi. Druge imajo daljšo življenjsko dobo, komik pa sam ugotovi, kdaj jo je slišalo že toliko publike, da jo umakne iz rednega obtoka.«

Ali umik sledi tudi šalam, ki jih publika ne razume na »prvo žogo«, kot recimo včeraj tiste briljantne besedne bravure o košarkarskih bratih Lorbek?

»Ne. Za nekatere šale vem, da bodo zabavne le določenemu odstotku ljudi, ampak te ostajajo. Moj najljubši zvok, ko sem na odru, je kratka tišina, po kateri se razleže smeh, ker vidim, da je publika sama seštela ena plus ena (ali pri meni kdaj tudi 32/76 + 87/15) in poštekala foro. To je tip humorja, ki ga tudi sam najraje konzumiram, kjer ti ni vse prineseno na pladnju, ampak moraš nastop aktivno spremljati in delati povezave, da se zasmejiš.«

Zakaj tokrat nisi zaslužil honorarja, čeprav si Gorenjec, pa še Gorenc po vrhu?

»Rotatry klub Ljubljana 25 me je letos že drugič povabil, da se jim kot ambasador pri­družim pri dobrodelnem projektu Stopimo skupaj za naše šolarje, kjer zbiramo sredstva za nakup šolskih potrebščin za otroke iz socialno ogroženih družin. Poigravali smo se z idejami, kako bi lahko še bolj aktivno pomagal pri zbiranju sredstev, pa sem se spomnil, da bi lahko izvedel ekskluzivno predpremiero solo stand-up predstave, ki jo, kot sva že omenila, pripravljam za pomlad. Ker je naslov predstave Petdeset odtenkov njive, smo naredili koncept. Dajmo, naredimo čisto ekskluzivo in damo v prodajo samo petdeset vstopnic po petdeset evrov, kar mislim, da je trenutno najvišja cena za stand-up predstavo v Sloveniji doslej. Vstopnice smo razprodali, publika je uživala, srečni pa bodo tudi otroci, ki bodo prišli do osnovnih šolskih potrebščin. Ob tej priložnosti bi bralke in bralce Gorenjskega glasa povabil, da odklikajo na stran www.stopimoskupaj.si in tudi sami po svojih zmožnostih pomagajo šolarjem, za kar se jim v njihovem imenu od srca zahvaljujem.«