Ne bom!

Ne bom! Nočem! Sam/a bom! Veeeeeeeee… Smrk, smrk. Le kdo še ni srečal vpijočega, razburjenega otroka, ki kaže svojo voljo. Seveda nam je lažje, če to ni naš otrok, ampak sosedov. Včasih pa je tudi naš, in to sredi trgovine. Človek bi se najraje pogreznil v tla. Včasih pomaga, če se pretvarjamo, da to ni naš otrok, ampak vsi nas čudno gledajo. Do­bra novica tako za nas kot za otroke je ta, da je obdobje trme normalno in da je zaželeno, da otrok to obdobje doživi (in mi preživimo …) od drugega do četrtega leta. Slaba novica pa je, da se lahko to obdobje zavleče za nekaj let ali celo za vse življenje. Še slabša novica je, da odrasli pogosto krivično gledamo na otroka, ki uveljavlja svojo voljo. Zanj rečemo, da je trmast. Za odraslega, ki počne enako, pa pravimo, da je vztrajen. Imeti otroka v obdobju trme pomeni za starše dodaten napor, čas, energijo in potrpljenje.

Vendar to obdobje laže preživimo s paketom dobre opreme – v njem so razumevanje, primerno odzivanje, sproščenost ter kondicija. Pri zadnjem ni mišljena samo telesna pripravljenost, ampak predvsem to, kar manjka večini staršev – čas zase, da se spočijemo, razvedrimo, sprostimo. Napet starš je dodaten napor za vse udeležene pri izbruhih trme. Pri razumevanju nam je v pomoč razvojna psihologija, ki označuje to obdobje kot obdobje osamosvajanja in prvega uveljavljanja svoje volje. Torej bi morali to obdobje (tako kot kasneje puberteto) pravzaprav slaviti in se ga veseliti. Tega ne počenemo zato, ker pogosto vzamemo otrokove izbruhe kot napad nase in kot izraz svoje nemoči pri vzgoji. Ampak, kako naj bo to napad na starše, če otrok še tega ne ve, kako naj pove, kar ga muči. Otrok v sebi čuti neznansko telesno moč, hodi, prijema, se dotika in se počuti, da bi lahko premikal gore. Hkrati se sooča z neznanimi občutki, strahovi, željami in mali človek pač ne ve, kako naj to pokaže, pove in uresniči. Zato je normalno, da to naredi s tistim, kar obvlada. Njegovo glavno orodje (in za nas orožje …) sta telo in glas.

Otrok se v izbruhu trme pogosto prestraši še svojih reakcij. Res je nemočen. In vse prej kot zmagovalec. To postane šele takrat, ko s pomočjo, odzivanjem in vodenjem staršev postane bolj samostojen. Napredek v razvoju je, ko otrok združi in obvlada telesni razvoj s čustvi in razumom. Za zmago ne štejemo, ko z jokom doseže svoje in mu damo bombone zaradi nam odvečnega jokanja in vpitja. Otrok tega ne zmore sam. Zato je nujno, da vodimo otroka, namesto da mu kažemo premoč. Obdobje trme je videti kot vojna za položaj v družini in ni tako redko, da prevzamejo mali tirani vodenje družine. Vendar se to zgodi le zato, ker se starši predajo že pri prvem joku. Otrok potrebuje starše. Za varnost. Za meje. Za ubesediti to, česar sam ne zna ne poimenovati ne pokazati na primeren način.

Obdobje trme je preizkusno obdobje naše ljubezni do otroka. Če ga vzamemo kot bitko, potem so otroci naši tekmeci, ne otroci. Če smo preveč ljubeči in ustrežljivi, še ne pomeni, da smo razumevajoči. Razumeti pomeni uporabiti razum. Dva človeka sredi čustvene bitke pa težko uporabita razum. Vendar z razumom ne pretiravajmo tako, da bi otroku pojasnjevali na tisoč in en način, zakaj nečesa ne sme delati, zakaj ne dobi čokolade in zakaj bomo vztrajali pri mejah. To je stran vržena energija in otroku naša razlaga ne pomaga veliko. Mlajši kot je otrok, manjše število besed uporabimo za pojasnila. Včasih pomaga, če za trenutek pomislimo, da otrok ni naša lastnina in da smo samo obrtniki, otrok pa hkrati naš izdelek in naš vajenec za življenje.

Težko je vedeti, kako bo otrok kazal svojo voljo. Običajno izberejo kričeč jok z metanjem ob tla. Temu v šali pravimo kombinacija glasovnega razvijanja z menjavanjem horizontale in vertikale. V kakšnem položaju in s kakšnim glasom bomo starši, je naša izbira. Smo pa na boljšem od otroka, saj vemo več kot on. Ko je najhujše, si mislite, kako je lepo, da se vaš otrok normalno razvija, da je zdrav in da bo tudi to obdobje minilo. Tudi skodelica kave pomaga.