Trgujejo in se nasmejijo

Bolšji sejem, ki ga vsako prvo soboto v mesecu pripravljajo na Kokrici, sicer še ni zaživel, kot so si organizatorji želeli, vseeno pa ne obupujejo, saj tako prodajalce kot obiskovalce družita predvsem dobra volja.

Kokrica – »Lansko leto je predsednik Krajevne skupnosti Kokrica Igor Hribar predlagal, da bi organizirali bolšji sejem. Pri­pravil je pravila za delovanje sejma, mi pa smo kot društvo idejo rade volje sprejeli. Prav tako so pobudo sprejeli pri Društvu upokojencev Kokrica in sedaj vsako prvo soboto v mesecu pripravljamo bolšji sejem. Imamo skupen odbor, kjer se dogovarjamo vse od tega, ob katerih urah bo sejem odprt, do tega, kolikšna bo najemnina mize za sodelujoče prodajalce. En mesec dežuramo člani turističnega društva, naslednji mesec iz društva upokojencev in tako vse poteka, kot mora. Lahko bi tudi že obupali, saj obisk ni prav množičen, vendar pa iz izkušenj vemo, da vsaka stvar potrebuje tradicijo. Zato bomo vztrajali vsaj še nekaj časa. Če bomo čez leto ali dve ugotovili, da se sejem ni uveljavil, kot smo pričakovali, bomo pač odnehali,« je ob sobotnem bolšjem sejmu povedal podpredsednik Turističnega društva Kokrica Martin Leskovar, ki si skupaj z drugimi organizatorji želi, da bi na sejem prihajali tudi Kranjčani in obiskovalci od dlje, ne zgolj domačini.

»Navadno je ponudnikov, ki najamejo mizo, kakih sedem ali osem, včasih tudi kakšen več ali manj. Poleti, ko so bile mize zunaj, je bilo tudi ponudnikov več, odločili pa smo se, da v poskusnem letu, se pravi lani in tudi danes, še nismo zaračunavali najemnine za mize, ki bodo tudi sicer simbolične, zgolj pet evrov. Vsak na mizo in ob mizo lahko naloži, kar hoče in kolikor hoče,« je tudi povedal Martin Leskovar, ki je skupaj z drugimi prodajalci in kupci obujal spomine na leta, ko smo uporabljali stvari, ki so jih ponujali na sejmu.

»Na bolšji sejem prinesemo tisto, česar doma ne potrebujemo več, mislimo pa, da bi kdo še potreboval ali bi mu bilo všeč. Tako sem prinesla hribovske čevlje, drsalke, precej je tudi starih stvari iz prejšnjega stoletja, od molitvenikov, starih vaz in podobno. Kar precej ljudi se zanima za stare stvari, marsikaj se proda. Cene so zelo simbolične, večina stane okoli pet evrov. Bolj pomembno od zaslužka se mi zdi, da se zberemo tukaj v domu KS na Kokrici in se imamo lepo. Kakšno stvar si med seboj tudi zamenjamo, obujamo spomine in se tudi nasmejimo,« je povedala domačinka s Kokrice Angela Likozar, ki je imela ob svoji mizi precej radovednih obiskovalcev.

»Sprva ljudi ni bilo ravno veliko, sedaj pa jih prihaja več in tudi danes, čeprav je slabo vreme, je zanimanje. Upam, da bo še bolje,« je še povedala Angela Likozar.

»Prijatelj Danilo mi je povedal za sejem in odločil sem se, da pridem. Tukaj sem prvič, bil sem tudi že v Ljubljani. Zanimivo se mi zdi, ker vidim precej starin. Nisem tak, da bi hi­tro kaj izbral, bom pa seveda vse pregledal, in če mi bo kaj všeč, bom tudi kupil,« je povedal Milan Sekne iz Vogelj.