Najboljši bralci vseh časov

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 8. januar 2014 / 11:57

Prvo besedičenje v novem letu bi moralo teči o zaobljubah, ki si jih zadamo ob takem datumu, vendar se bom tokrat vzdržal vsega tega … S to gesto se končno poslavljam od političnega razmišljanja in se tako razbremenim zamisli, da bi komu ali pa samo sebi kaj obljubil.

Kako začeti novo leto, ne da bi si kaj obljubil? Bi rekel, da je to pot brez cilja. Tavanje. Brezskrbnost ali malodušje? Torej sem neodgovoren, brezvoljen, da bi letos kaj dosegel. Naj bo letos leto pavze. Naj bom letos neobdelana njiva. Živel bom iz dneva v dan, ravno v taki prestavi, da se bom premikal, da bom lahko opravljal svoje družinske in delovne obveznosti; ravno toliko, da mi bodo lahko še rekli oče, mož in delavec, in ravno toliko, da bom lahko plačeval davke. No, tudi to je neke vrsta obljube, se mi zdi …

Torej obljubljam si, da v letošnjem letu ne bom imel nobenega zastavljenega cilja. S tem si bom malce odpočil telo, duha, tisto malo možganov in verjetno mi bo ostalo tudi nekaj denarja, si upam pričakovati.

Ampak niso vsi takega mišljenja. Človek brez cilja je izgubljena osebnost, pravijo. A tokrat jih ne bom poslušal.

Januar je mesec, ko nas spet obiskujejo zvesti bralci. Gorenjski glas je videti kot nakupovalni center v soboto dopoldne. Bralci pridejo osebno plačevat letno naročnino, pridejo na kavo, pridejo na pogovor z novinarji in drugimi zaposlenimi v naši časopisni hiši. Jaz jim pravim najboljši bralci vseh časov. Lani sem se jih dobro naposlušal. In človeka šele ob tako bližnjem srečanju prime volja, da bi še naprej menjal bombice v nalivki in še naprej pisal, pisal in pisal … Ne vem, ali kateri novinarji, pisuni še doživijo tako prisrčno srečanje s svojimi bralci. Mi, Glasovci, se za en mesec počutimo kot smučarji v Križajevih časih. No, razen sodelavk, ki sprejemata naročnino in niti na WC ne utegneta zaradi neprekinjene vrste pred okencem. V tistem zastekljenem akvariju se dve ribici spremenita v hobotnici in res se zdi, kot bi imeli veliko več kot samo dve roki.

»Resnična bližina je človeška toplina. Na božični večer ugasnite mobilni telefon in uživajte v družbi bližnjih – tako kot mi v vaši, vsak dan. Srečno!« Krasna Simobilova reklama na predbožični večer. Sem si rekel, končno, da je stekla akcija proti temu zame najbolj trapastemu človeškem izumu vseh časov: mobilnemu telefonu. Ti mali elektronski uničevalci človeške bližine so se tako zajedli v naš vsakdan, da to res postaja že neznosno. Če ste silvestrovali kjerkoli v družbi, ste opolnoči opazili, da silvestrski poljub ni več prvo, kar doživimo v novem letu in požirek šampanjca ni tisto drugo … Točno opolnoči se danes pogleda na mobilnik, oči iščejo kuvertico nekje na ekrančku. No, ni treba biti pozoren, da bi opazili, kako opolnoči vsi tipkajo kratka sporočila, namesto da bi pili šampanjec, gledali ognjemet, izražali želje tistim, ki stojijo ob njih. Simobilov poziv je res krasen. Zdaj pričakujem še Mobitelovo repliko, ampak ne verjamem, da jo bomo dočakali, ker ima menda Mobitel boljše omrežje. Simobil se s to gesto baje ni hotel prikupiti meni in vsem, ki ne marajo mobilcev, ampak so hoteli na tak način obvarovati svoje omrežje, za katero pravijo, da ima težave … Saj vemo: če bi nas deset odstotkov padlo na njihov lepi poziv, bi to bilo za omrežje veliko olajšanje, če nas pade še več, bo mogoče preživelo še pravoslavni božič … Ampak jaz bolj verjamem, da se je končno nekdo spomnil (pa čeprav od tega živi), da to početje s telefoni ni več normalno …

In prav zaradi tega se mi zdi tako zelo lepo, da nas bralci pridejo vsaj enkrat na leto obiskat, pokramljat z nami, skupaj spit kavo, dobit drobno pozornost v obliki skromnega darila in ostat zvest črkam na papirju vsaj dvakrat na teden … Ne vem, mogoče se motim, ampak mislim, da so vsi naši bralci, ki nas januarja obiščejo, še vedno tisti ljudje, ki novega leta ne dočakajo z mobilcem v roki, ampak z dlanjo v dlani najbližjega, tistega, ki mu s poljubom voščijo lepo, uspešno, zdravo in srečno novo leto …