Dobila sem pismo

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / petek, 27. december 2013 / 06:00

Vzklik, ki je najprej zmedel očeta, mami pa tako dvignil radovednost, da se je pozabila sezuti v predsobi. Pismo? Pismo, da … Pismo, naslovljeno na moje ime. Kdo pa danes še piše pisma? Starši prejemamo kuverte, največ tiste, v katerih so položnice kakopak. Kdaj nam je nazadnje kdo pisal?

Predvsem se danes postavlja vprašanje: zakaj bi nam kdo pisal pismo, če pa tehnologija omogoča vse kaj drugega kot pa nalivko, papir, kuverto in znamko.

»Pišem ti, ker nimam mobilca, doma nimamo interneta, po telefonu te ne morem poklicati, ker sem slišal praviti te, da doma nimate stacionarnega telefona, poklicati te na tvojega mobilca … pa nisem še upal, ker … Ne sili me v nerodnost? Poglej, tudi z nalivko se da narisati smeška. Pišem ti pismo, ker vem, da imate dobre punce raje pisano kot tipkano besedo … … In da te povabim na drinko. Verjetno niso tehnični pripomočki tisti, ki mi že na startu dajejo prednost …«

Hčeri se je nasmešek razlegel okoli celega obraza. Pismo je stisnila na prsi. Nogi sta se ji zašibili, mati je pogrizla vse nohte, oče pa je slutil, da se je v njeno hčer zaljubil največji revež med reveži. O romantiki ni bilo govora! Pa vendar onadva nista vedela, kako utripa hčerino srce tam spodaj pod pulijem. Rdečica ji je oblila obraz, kot bi ravno zdaj stopila iz pancerjev pred kamin. Oči že dolgo ni imela tako iskrečih. Mati je odgriznila zadnji noht: »Kdo ti je pisal??« Hči je mirno spustila pismo na kuhinjski pult, dvignila pogled do maminih oči, ga spet spustila do njenih nesezutih čevljev, pogledala očeta, ki je ignoriral lastno radovednost, in odgovorila: »Miha.«

Miha je fant iz sosednjega bloka, fajn fant, igra košarko za domači klub, ni videti reven in njegov oče vozi passata, mami dela na občini, sestra igra flavto. Miha brez mobitela piše puncam pisma? Miha romantik? Miha revež? Miha, zapostavljen najstnik? Miha, kreten?

Mami sezuva čevlje kar v kuhinji, oče se sprašuje, zakaj tako vneto sesa, če pa hodijo s čevlji po stanovanju, vmes prileti osemletni brat, ki sprašuje, kaj je to pismo? Sestra mu ljubeče odgovori, da je to tisto, kar on Miklavžu in Božičku pušča na okenski polici, le da je vse skupaj v kuverti z znamko. »Kaj je to znamka?« ne neha.

»Kaj ti je napisal, mu boš odpisala, kaj hoče, zakaj te ne pokliče …,« sprašuje mami, a hči se ji le nasmehne. Ne more ga poklicati, ker on nima mobitela, zato mu bo odgovorila v pismu … Koliko časa potuje pismo? Oče pravi, da položnice pridejo hitro, za pisma pa ni prepričan.

»Ej, mati, punči moja, se spomniš, ko sem ti jaz pisal iz vojske, a? In ti si mi pisala nazaj … Vsak dan … Vsak dan sem prejel pismo … Kaj se zdaj čudiš, če je tvoja hči prejela pismo?« Materi so se obrvi poravnale, potem pa kmalu postavile strehico, njen ljubeč pogled je dojel, da je njena hči ravnokar prejela svoje prvo ljubezensko pismo … Analogno, ne digitalno. Dobila je preživeto stvar, zastarano, klinopis, nekaj, česar današnja mladina sploh ne pozna več ...

Čez tri dni sta sedela skupaj, pila čaj. Pismo danes pride v manj kot 24 urah: če ga na primer oddaš do osemnajste ure, ga prejemnik prejme že zjutraj naslednji dan … Dobila sta se, ne da bi se vmes stokrat klicala, kje in kdaj. V pismu je pisalo: v petek ob 18h v Kavki … In to je to … Oba sta bila tam. Nihče ni klical vmes, da bo zamudil, da ne ve, kje parkirati, da ne ve, kje točno Kavka je, da se opravičuje, ker danes sorry ne bo šlo, ker ne pije čaja, ker bi šel raje na Pungert, mogoče kje drugje ali sploh ne, ker se da že vse na fejsiču zment alpa po esemesih …