Spet punčka! Kje pa jo imaš?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. december 2013 / 06:00

Prešeren je imel ženo – 23 let mlajšo Ano Jelovšek, a se ni hotel poročiti z njo. V nezakonski zvezi so se jima rodili trije otroci – Rezka, Ernestina in France. Ernestina je napisala spomine na očeta, dragoceno besedilo, iz njega je tudi ta pogovor. Ernestina Jelovšek (1842–1917), Prešernova hči.

Da ne bo ne­sporazuma: ta pogovor je seveda »umišljeni intervju«, nastal je z uporabo knjige Spomini na mojega očeta, ki jo je napisala Prešernova hči. Pisati je začela po pripovedih svoje matere Ane, po letu 1875, v nemščini, dokončala 22. februarja 1883. Objavila jih je šele 1903 v slovenskem prevodu Janka Kesslerja. Tu jih povzemamo po prevodu dr. Dušana Ludvika v knjigi Janeza Mušiča Sodobniki o dr. Francetu Prešernu, 1989. Ernestinin izvirni rokopis hrani Slovanska knjižnica v Ljubljani.

Kakšen je bil odnos vašega očeta do žensk, je bil res nezaupljiv?

»Njegovo nezaupanje do ženskega spola je bilo zares obžalovanja vredno, nobeni ni zaupal. In to nezaupanje je bilo vir mnogemu trpljenju, prizadejal ga je sam sebi ali pa ubogemu dekletu, ki je postala moja mati. Kadar berem njegovo pesem Ženska zvestoba, mi je bridko pri srcu: moj ubogi, ubogi oče! Kdor izgubi vero v žensko, se je odrekel veri v človeštvo. Ta pesem nam zelo jasno pove, kako je gledal Prešeren na žensko, Sonetnemu vencu, ki ga je spletel Juliji, pa odkrhne precejšen kos njegove pomembnosti, tako kot izbriše trdi dotik roke barvni prašek z metuljevih kril. Na eni strani krasen metulj bleščečih barv – nežna obljuba vdanosti neki ženi, na drugi strani pa grda gosenica nezaupanja, ki je vredno prezira. Koliko globoke vdanosti, brezmejne potrpežljivosti in neskončne ljubezni bi bilo treba, da bi ozdravelo srce tega človeka – ta naloga pa je bila poverjena – otroku! Kar povprek je zaničeval ženske. Do žensk iz boljših družin je bil posmehljiv in sarkastičen. Dekleta je še prav posebno rad spraševal, kdaj se mislijo omožiti, na to pa je pogosto dobil kak gorko odrezav odgovor, posebno če vprašano dekle ni imelo nobenega upanja na možitev. Rad je tudi zatrjeval, da dekleta zmeraj vedo, kdaj se pomožijo, ker jim to moški obljubljajo. Tudi je zelo rad dvoril dekletom, te pa so bile prepričane, da je dr. Prešeren vanje zaljubljen. En tak primer: Imel je zelo dobrega znanca, ta pa je imel edinko in dve hiši. Dekle je bila povrhu tega še zelo muzikalična, poučevala je tudi klavir. Temu dekletu je dr. Prešeren vneto dvoril, kar je najbrž navedlo njenega očeta, da mu je ponudil roko dekleta. Prešeren je dejal, da mu je zelo žal, da pa je že davno izbral, je že oče, za ženo pa ne vzame nobene druge kakor mater svojega otroka. To zgodbo je omenjeni človek sam pripovedoval moji materi, toda šele po očetovi smrti. Že veliko prej pa ji je tudi Prešeren pripovedoval o tem z besedami: 'Pa mi tisti H. ponuja svojo škrofulozno hčer, ne bi je maral, pa de ima še toliko denarja.' Večkrat je tudi zatrjeval, da ni noben oženjen moški tako zvest svoji ženi kakor on moji materi. In tega moža so imeli za nemoralnega!«

Vaša mati in oče sta se spoznala pri dr. Crobathu, pri katerem je dr. Prešeren delal, Ana Jelovšek pa je prišla v njegovo družino služit. Lahko njuno prvo srečanje razložite bolj natančno?

»Leta 1836 je prišla moja mati v družino doktorja Crobatha za pestunjo. Stara je bila komaj trinajst let, a je bila, kakor pripovedujejo ljudje, ki so jo takrat po­znali, že dobro razvita. Ti­sti pa, ki se je najmanj zmenil za dekle, je bil dr. Prešeren. Takrat sta bila v Ljubljani internirana dva Poljaka, pri doktorju Crobathu pa sta bila na hrani. Eden od njiju, Emil Korytko, je tudi umrl v Ljubljani za posledicami razuzdanega življenja; drugi, grof Horodynski, pa se je leta 1839 vrnil v svojo domovino. Emil Korytko je izdal zbirko ljudskih pesmi v slovenskem jeziku, zato se je spomin nanj še ohranil med Slovenci. Dr. Crobath je prvi zapazil mojo mater in je nanjo opozoril tudi oba Sarmata (Poljaka). Nekega dne je moj oče spremljal doktorja Crobatha k Langusu, ki je ravno takrat portretiral oba Crobathova otroka – Luizo in Evgena. Pa vpraša Langus, ki je bil tudi Prešernov osebni prijatelj: 'Gospod doktor, kdaj pa se boste dali portretirati? Vaš portret utegne biti nekoč še zelo iskan.' 'Ko se bom oženil, za zdaj pa še nimam neveste, najprej si moram kakšno poiskati, kakšno čedno hišno, s frajlami pa ne maram imeti opravkov,' je pristavil dr. Prešeren. 'Pa si vzemi mojo kratkokrilko!' To ime je dal dr. Crobath moji materi; ker je bila ravno takrat v najbolj bohotni rasti, so ji bile vse obleke prekratke. 'Kdo pa je ta?' je vprašal Langus. 'No, guvernanta mojega fantka, vendar: kaj vi, ki ste slikar, še tudi niste opazili tega dekleta? To ste mi moški! Če bi ne bil oženjen, bi dekle prihranil zase.' To so besede dr. Crobatha. Ta pogovor je pripovedoval sam Prešeren moji materi.«

Kako pa je bilo po tem prvem srečanju?

»Šele po tistem se je začel Prešeren bolj spoznavno zanimati za imenovano dekle; začel je s tem, da je dražil njenega varovanca Evgenčka, ki je bil tudi njen ljubljenček. Imel je namreč navado, da je vsako jutro prišel ob devetih pozdravit Crobathovo gospo in se je pri njej pomudil nekaj minut, pri tem pa je zmeraj povedal nekaj dvoumnih ljubeznivosti gospejini po poli sestri, ki je stanovala pri njej. Tudi Miha Kastelic, ki je bil takrat nastavljen v licejski knjižnici, poleg tega pa je bil priložnostni pisar pri doktorju Crobathu, se je začel vrteti okoli moje matere. Mogoče je vse to napotilo gospo Crobathovo, da se je nekega lepega dne obrnila na mojo mater s tole opazko: 'Čuvaj se Kastelca! Prešeren je sicer zloben, toda skoz in skoz je pošten; Kastelic pa je kača.' Crobathova gospa je bila blaga, vsega spoštovanja vredna žena in je imela zelo rada mojo mater, večkrat jo je pohvalila Prešernu, češ da je pridna in spretna v šivanju in drugih opravilih.«

Potem pa naj bi se na Crobathovem vrtu zgodil en hujši zaplet, skoraj incident?

»Tako je prišel maj leta 1837. Pri doktorju Crobathu so imeli nekakšen vrt, kjer so se igrali otroci. Tam je bilo tudi kegljišče, kjer so se ponavadi zabavali s kegljanjem dr. Crobath, oba Poljaka, kanonik Jerin, včasih tudi dr. Prešeren. Ta vrt pa ni bil ob hiši, temveč malce vstran (ob današnji Barvarski stezi). Tja je torej morala moja mati hoditi vsak dan po obedu z Evgenčkom. Tja ji je nekega dne naskrivaj sledil Korytko in jo napadel kot pobesnel. Vpila je, ga praskala in grizla, Evgenček je zagnal vik in krik, ko je videl, da Korytko vleče njegovo Neti v vrtno uto. Tedaj se prikaže Prešeren. Moja mati ni mogla razumeti, kaj sta moža zatem imela med sabo, ker sta govorila poljsko, toda odslej je imela mir pred Korytkom, ne pa tudi pred Horodynskim; ta pa ni bil tako nasilen. – Croba­thova gospa ji je naročila, da naj zmeraj zaklene vrata za seboj in naj nikogar ne spušča noter. Toda Neti se je tega nasveta držala le deloma …«

Neti so nato Crobathovi odpustili, češ da naj bi imela razmerje z »nekim soldatom« … Kdaj pa sta se – kot moški in ženska – zbližala France in Ana?

»Ko so torej pri Crobathovih odslovili mojo mater, je šla domov, potem pa k nekemu krojaču, da bi se naučila šivati obleke. Kot sem že omenila, Prešerna nekaj mesecev sploh ni videla, tudi mislila ni več nanj. Pa sta se nekega dne čisto po naključju srečala; ko jo je pozdravil, se je ustavil in jo vprašal, kod hodi, da je nič več ne vidi, čeprav si je zmeraj želel, da bi jo kje srečal; da je bil zaradi nje v skrbeh, lahko bi zašla med slabo družbo, kajti v Ljubljani so ženske, ki speljujejo mlada dekleta na kriva pota, on pa je slišal, da nima nič svojcev. Pa mu je povedala, da ima starše in da stanuje pri njih; tega je bil zelo vesel. Odslej sta se večkrat videvala, vsakokrat, ko jo je zagledal, se je štirinajstletnemu dekletu globoko priklonil – to se ji je moralo zdeti prav imenitno – in jo pospremil, če je deževalo, z dežnikom do doma. Bilo je menda leta 1838, ko je Prešernu šinilo v glavo, da bi šla skupaj na Skaručno na božjo pot; ustregla mu je, čeprav je bilo pozimi. Kolikor pa vem iz pripovedovanja moje matere, je skoraj gotovo, da tisti čas njuno razmerje še ni bilo takšno, da bi ga smeli imenovati 'intimno'. Menda je bilo kmalu po tisti božji poti, takole okrog novega leta 1839, ko je nekega večera šel z njo v snegu in ledu na sprehod. S plaščem, ki ga pa ni slekel, je ogrnil tudi njo; 'zeblo ga je, da so mu zobje šklepetali'. Ko sta se poslavljala, ji je rekel, da se je prehladil in da hoče piti še kuhano vino, preden gre spat. 'Če jutri ne pridem, se spomni, da sem bolan in me pridi obiskat.' In res je zbolel – ne vem pa, če je takrat prišla k njemu. Zdravnik mu je puščal kri in svetoval, naj se oženi, ker prepogosto zaporedno puščanje slabi kri. Prešeren je bil tudi v svojem tridesetem letu zelo bolan, mislim, da je že takrat imel vodenico. Že takrat so ga zdravniki opozarjali, da mora živeti zelo urejeno in zmerno, če hoče dočakati starost. Po tisti bolezni, ki sem jo pravkar omenila, sta se videvala vsak dan, in 15. oktobra 1839 se je doktorju Prešernu rodila prva hči. Tisto leto je bilo najsrečnejše od let, ki jih je mati preživela z njim.«

Njunemu prvemu otroku in vaši starejši sestri je bili ime Rezika. Kako jo je oče sprejel?

»Ko se mu je rodila prva hčerka, je rekel materi, da je ni treba dati krstiti. Mati je bila spričo te izjave precej osupla, posebno, ker je še pripomnil, da se otrok, ko dorase, lahko sam odloči, po kateri veri bo živel. Njegovi nazori o vzgoji otrok so bili podobni tistim, ki jih razvija J. J. Rousseau v svojem Emilu. A tudi sicer se je nagibal k nazorom ženevskega filozofa: 'Kdor ima majhne potrebe, je resnično prost.' Prešeren je zase potreboval zmeraj prav malo. Samo v enem pogledu se Prešeren ni strinjal z Rousseaujem. Ta namreč nekje pravi, da je prijetno, de ima človek kar se da mnogo od svoje žene; on bi dal, če bi bil bogat, svoji ženi vse, samo da bi se prepričal, ali ga ljubi zaradi njega samega, 'lahko bi tudi vzela denar, a ga kljub temu zapustila'. Narobe pa je Prešeren dejal, da noče nobeni ženski ničesar dolgovati. Moja mati je dala otroka krstiti na ime Rezika, potem ga je dala v rejo na kmete, sama pa je šla spet domov k staršem. Novembra, torej čez slabe štiri tedne, je s svojimi starši obiskala otroka. Deklica je bila zelo bolna, tako da je njen oče dovolil, da jo je vzela domov. Maja 1840 je dekletce umrlo, Prešeren je zelo žaloval za svojo prvorojenko. Prej, ko je bil otrok doma, ga je prišel vsak dan pogledat. Večkrat je dejal, da oče lahko obišče svojega otroka tudi opolnoči in da nima nihče pravice, da bi mu to prepovedal; njegov otrok pa je bil hudo bolan. Ko je nekoč prišel malce pogledat k otroku, mu je mati potožila, da je otrok siten in da celo noč ne da miru. Rekel ji je, da naj potrpi, saj bo otrok tako ali tako umrl. Ko je videl, da je žalostna, jo je tolažil, češ saj je vendar bolje, da umre otrok, kakor da bi smrt ugrabila njega, njej pa bi ostal otrok. Stvar je razlagal na dolgo in široko, tako da je mati planila v jok. Da bi jo spravil na druge misli, jo je vprašal, če ga ljubi dovolj, da bi mu lahko odpustila vse, karkoli bi ji žalega storil, in da ga nikdar ne bo zapustila. Zagotavljala mu je, da je ni stvari, ki bi mu je ne odpustila. Tudi zapustila ga ne bi nikoli. 'Črna pa si kakor kakšna ciganka,' vzklikne Prešeren nepričakovano. Jezna je vzrojila, le čemu ji to pravi, ali hoče biti z njo surov itd. Nekaj časa se je smejal njeni jezi, kar jo je najbrž še bolj razkadilo, potem se je prepirala, dokler se ni razjezil tudi Prešeren: 'Dobro, pa grem, toda tole tvojo punčko vzamem tudi s seboj, saj je moja!' – 'Ti jo kar vzemi!' 'Ti torej lahko vse odpustiš, kakor hitro pa se čutiš užaljeno v svoji nečimrnosti, si zmožna zapustiti ne samo mene, ampak tudi svojega otroka!' Kako prav je imel, se je pokazalo pet let pozneje.«

Kako pa je sprejel vas, svojega drugega otroka?

Dne 18. decembra 1842 sem bila rojena jaz. Ko mu je mati to sporočila, je nemudoma prišel. V sobo je stopil z besedami: 'Spet punčka! Kje pa jo imaš?' Ker je bila tema, je mati hotela zaklicati, naj prinesejo luč, a ni pustil in je sam prižgal svečo. Dvignil me je s postelje in me nesel k luči, kjer me je odkril in mi pregledal vsak del telesa, če je zdrav. Potem me je položil materi v naročje in dejal: 'To bo moja mala kuharica, škoda, da ni pri­šla na svet že pred desetimi leti. Ne daj mi otroka v rejo, jaz bom že skrbel za vaju, nekaj pa lahko tudi ti postoriš.' Ta njegova srčna želja se mu ni izpolnila. Materi so se razbolele prsi, poleg tega pa se tudi ni rada ukvarjala z majhnimi otroki, zato me je dala v rejo neki ženski z Iga. Ta njen korak je povzročil, da sva bili vse svoje življenje brez doma, še sreča, da tega ni nikoli sprevidela. Ko me je potem položil materi na roke, jo je vprašal: 'Kako bo ime dami?' – 'Ernestina.' – 'Saj to je vendar nemško imel' – 'Kako pa naj bi ji potem bilo ime?' – 'Svoje otroke lahko krstiš, kakor hočeš.' Klical me je Tinka in tudi doma so me tako klicali. – 'Tinka moja, boš prišla k meni za kuharico, mama naj pa s svojim usranim fantom ostane v Ljubljani!', mi je dejal (slovensko), ko nas je leta 1847 obiskal; vzel me je v naročje in me z nepopisno ljubeznijo gledal v oči. Stara mati je potem večkrat dejala, da ga ni nikoli videla tako veselega in srečnega kot takrat. Na meni mu je ugajala moja resna natura, ki so jo drugi grajali. … Takrat sta stanovala eden nasproti drugega, le vrt je bil vmes. Če je hotel z njo govoriti, ji je lahko kar pomahal. Tam je stanoval, dokler ni odšel iz Ljubljane. Neko nedeljsko popoldne je prišla k njemu, bil je izredno dobre volje: povedal ji je, da je zelo srečen, saj ima spet hčerkico, kadar umre, bo vsaj nekdo jokal za njim. 'Tudi ti boš jokala,' je dejal materi, 'šele ko me ne bo več, boš spoznala, kaj si imela, kajti zdaj me ne razumeš! Moja sestra pa ne bo nikoli jokala za menoj, saj tercijalka nima srca!' Nato ga je mati vprašala, kako more biti vesel, ko pa ve, da bo za njim jokal ubog, nebogljen otrok. 'Vrag si ga vedi, toda v vsakem človeku je nekaj egoizma; s tem sem hotel le povedati, da sem srečen, ker imam bitje, kateremu je moje življenje potrebno, ki deli z menoj vso srečo in nesrečo; to pa je lahko samo pri otroku. Zaradi tega sem srečen in za to srečo se moram zahvaliti tebi! – Zdaj še nič ne mislim na smrt, sem zdrav, potemtakem lahko z lahkoto dočakam sedemdeset let. – Ko bi tudi jaz mogel tebe osrečiti, je še dejal. 'Poroči se z menoj, ti veš, da bi bila to zame največja sreča.' Vzdihnil je, oprl komolce ob mizo, pobesil glavo, spustil roke ter se globoko zamislil, čez nekaj časa je dvignil glavo in bil je videti, ko da se je za deset let postaral, potem je vstal, prijel mater za rame in jo rahlo potisnil skozi vrata: 'Pojdi zdaj.' Po tem dogodku se dolgo nismo videli, celo po denar je morala hoditi moja dojilja. Ta dogodek, ki sem ga ravnokar opisala, se je zdel materi tako nenavaden in celo nerazumljiv, da mi ga je od besede do besede, tako kot sem ga zdajle zapisala, več kot enkrat ponovila. Ali ta žena res ni poznala prave sreče v ljubezni, ki jo čutimo le, če je tudi ljubljeno bitje srečno?«

Tri leta za vami se je rodil še France …

»Dne 18. septembra 1845 je bil rojen moj brat France. Bil je tretji in zadnji otrok, ki ga je imela moja mati z doktorjem Francetom Prešernom. Moj oče je moral biti takrat v hudih denarnih škripcih, saj svojega sina ni prišel niti pogledat, čeprav mu je mati poslala pošto po svoji materi. In ta otrok, katerega rojstvo bi jo bilo skoro stalo življenje, ta fantek ji je bil najdražji na svetu. Kako vesel bi moral biti šele njegov oče, da se mu je izpolnila njegova želja; toda on ga ni prišel niti pogledat! In vendar je to dejanje verjetno v njej bolj užalilo žensko kot pa mater. Ko mi je pripovedovala o teh dogodkih, je rekla: 'Zdelo se mi je zelo za malo, da ga ni bilo blizu, ko si sicer ni dal dvakrat reči.'«

Kako je bilo, ko ste očeta videli zadnjič, na smrtni postelji v Kranju?

»Na postelji je ležal moj oče! Pri njem v sobi sta bila dva krepka kmeta, starejši od njiju je bil očetov svak Janez Vovk, za mlajšega pa ne vem, kdo je bil. Prišla sta, da bi mu stregla, ker ga sestra ni mogla prevzdigovati. Hotela sva mu poljubiti roko, pa ni dovolil. Skozi kožo mu je že pronicala sokrvca. Teti je govoril, kako še vedno upa, da bo kmalu ozdravel. Bratec, star tri leta, si je ogledoval in ogledoval okovje omare, jaz pa sem stopila k vratom nasproti postelje, tako da sem lahko videla očeta, in se jokala. Videla sem, da je moj nadvse ljubljeni papa bolan. Ker ni dovolil, da bi mu poljubila roko, sem mislila, da je hud name, in zato sem jokala. O smrti še pojma nisem imela. 'Tinka, le jokaj se za tvojga lepga papa, ki tako lepo skrbi zate!' To je dejala moja mati, ki je ravno takrat stopila v sobo in je stala za mojim hrbtom. 'Kdo pa skrbi zanjo, če ne jaz?' je zvenelo s postelje nazaj … Nisem pa še povedala vsega o tem dnevu obiska. Mati je stopila do postelje, oče ji je prijazno podal roko, nato je pomignil kmetoma, naj odideta iz sobe, kar sta storila – vsaj tako je bilo videti – le nejevoljno in z obotavljanjem. Šele potem je spregovoril z mojo materjo. Rahlo ji je očital, da je prišla z nama v tako visokem snegu in ostrem mrazu. Da bo kmalu okreval, ko bo spet zdrav, bo že vse uredil, za skrajni primer pa ve, kaj je njegova dolžnost. Takoj zatem je stopila v sobo njegova sestra, ravno ko mu je mati dejala, da naju bo pustila pri očetu, ker naju sama ne more preživljati. Prešernova sestra, ki je imela navado, da se je zaletavala iz ene skrajnosti v drugo, je bila takoj za to: 'Le jih pustite, otroke imam jaz rada!' Ko pa ji je teta potem rekla, naj vendar odreže vsakemu od nas kos kruha, je odgovorila: 'Ga nemamo nič!' – Moj oče je globoko vzdihnil, in tako smo se poslovili …«

Draga in spoštovana Erne­stina, hči Prešernova, z vašimi besedami smo obudili spomin na očeta in na družino, ki je ni znal ali zmogel ustanoviti …

Dodatek: Ernestina Jelovšek, Prešernova hči

Ernestina se je rodila 18. decembra 1842 v Ljubljani kot drugi otrok Ane Jelovšek in Franceta Prešerna. Njeno življenje je bilo vse prej kot srečno. V letih 1850–54 se je pri uršulinkah izučila za šiviljo. Leta 1856 je odšla za materjo v Trst, julija 1866 sta obe odpotovali na Dunaj. Po materini smrti se je spomladi 1877 preselila v Maribor, februarja 1879 pa v Ljubljano. Preživljala se je s šivanjem, vse dokler ji ni opešal vid in je morala na koncu v ljubljansko ubožnico. Tu je tudi umrla, na Prešernov rojstni dan, 3. decembra 1917. Tako se ni izpolnilo upanje njenega očeta, kakor ga je zaupal njeni materi: »Če bi se pa vendarle zgodilo, da bi prej umrl, ko bosta moja otroka preskrbljena, upam, da ne bosta zapuščena. Šele po moji smrti uvidi moj narod, kaj sem storil zanj. Moja otroka ne bosta siroti!« Pa sta bila. Tisti Narod, ki ga je Cankar ironično pisal z veliko začetnico, je ostal brez srca. Izjeme so bile le redke. Slovenski visokošolci na Dunaju so 13. decembra 1874 namesto nameravane »besede« priredili dobrodelni koncert in »izročili izkupiček v velikem uboštvu živečima ženama« Ani in Ernestini. Franja Tavčarjeva je slednji pomagala tako, da jo je preskrbovala s šivanjem. Nazadnje je živela samo še od podpore, ki jo je zanjo nabirala pisateljica Manica Komanova.