Zaradi dobre muzike

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 5. januar 2016 / 00:00

V izteku preteklega leta so z razstavo, koncertom in družabnim srečanjem v Stolpu Škrlovec nekdanji člani in simpatizerji ter vsi, ki jih je zanimalo delovanje Kluba ljubiteljev glasbe, obeležili njegovo štiridesetletnico.

Temne strme stopnice, železna vrata, ozek hodnik, prostor, osvetljen z umetno svetlobo, na eni strani s črnim katranom prebarvana stena, ob drugi steni pokrita 'frštekarija', stara miza in 'elpejke',« se prostorov, v katerih je v svojih najboljših časih deloval kranjski Klub ljubiteljev glasbe, spominja Aljoša Grilc, v tistih letih ena najmlajših 'KLG-jevcev' kot so se poimenovali njegovi člani. Organizatorji, jedro nekdanjega kluba, so na dogodek povabili nekdanje člane in simpatizerje ter seveda vse, ki jih zanima delovanje KLG-ja v tistem času. Sam sodim med slednje, saj mi je za združbo mladih, ki je pred štiridesetimi leti ustanovila in v različnih članskih postavah tja v zaton osemdesetih let skrbela za delovanje kluba, manjkalo vsaj kakih deset let. Za kako pomembno združevanje mladih navdušencev za glasbo je šlo, nedvomno priča odmev, ki ga je KLG doživljal še leta po prenehanju delovanja, v začetku devetdesetih pa je dobil celo svojega naslednika v Novem KLG-ju.

Vrnimo se k praznovanju štiridesetletnice kluba, katerega osrednja točka je bil sicer glasbeni koncert dveh kitaristov iz tistega časa, Edija Štefančiča in Andreja Trobentarja, a za več kot sto obiskovalcev predvsem uvod v kasnejše obujanje spominov na burna KLG-jevska leta. »Koliko nas je, ki smo stari nad 58 let? Nam je bil namenjen Klub ljubiteljev glasbe!« se je v uvodnem nagovoru k publiki obrnil eden ustanoviteljev in prvi predsednik KLG-ja, Simon Uršič, o tem, kako se je vse skupaj začelo, pa nadaljeval: »Franci, kaj ko bi midva svoje ideje, glasbena doživetja spravila med ljudi, da se skupaj naposlušamo glasbe, izmenjamo izkušnje pri doseganju čim kakovostnejšega zvoka, pridemo do skupnih prostorov, v katerih bi se zbirali somišljeniki, ki ljubijo glasbo, kot jo mi, ki se srečujemo po stanovanjih.« Tako so Simon Uršič, kasneje tudi prvi predsednik kluba, in Franci Kuzma, znan izdelovalec vrhunskih gramofonov, ki se jima je pridružil še Zoran Tiselj, 16. maja 1975 ustanovili Klub ljubiteljev glasbe.

»Bili smo zbiralci gramofonskih plošč in zvesti spremljevalci novih idej na glasbenem področju, ki so prihajale iz tujine. Ker je bilo v tistih časih težko priti do glasbenih virov, tako plošč in podatkov o izvajalcih kot tehnike za predvajanje, smo se odločili svoje druženje ob glasbi med mladimi še razširiti,« pojasnjuje Uršič. Da so poslušali različne zvrsti glasbe, hkrati pa so v želji po dobri glasbi skrbno sledili tudi tehničnemu razvoju predvajalnikov glasbe od gramofonov, kasetofonov, ozvočenja in podobno. Glasbo so sprva poslušali po domovih, pa v prostorih pod vrtcem Janina in drugod.

Glasbeni desant na Beograd

»Presenečen sem, koliko ljudi se je danes tu zbralo. To je najboljši odgovor na vprašanje, kako pomemben je bil KLG v svojem času,« je povedal eden pobudnikov srečanja, Gojo Bremec, od leta 1978, ko so pridobili prostore v zaklonišču med Staro pošto in Globusom, tudi predsednik društva. »Glede na to, da dogodka nismo posebej oglaševali in smo vabili predvsem na sodoben način prek družbenih omrežij in elektronske pošte, sem zelo vesel takega obiska. Ne le Kranjčanov, iz Ljubljane, Novega mesta in od drugod je prišlo veliko ljudi, s katerimi smo takrat sodelovali.« KLG je bil edina tovrstna organizacija v nekdanji državi, ki je delovala na prostovoljni bazi in ni bila sofinancirana s strani družbeno-političnih organizacij. Delovali so namreč prek Zveze kulturnih organizacij, kolikor je bilo pač potrebno. Izdajali so časopis, v zlatih letih, ko je klub štel več kot 250 članov, so ga natisnili v kar šeststo izvodih, prirejali so tematske večere, poslušanje plošč, organizirali so glasbene koncerte pa tudi obisk festivalov in koncertov v tujini.

Klub se je financiral iz lastne dejavnosti. Snemali so pevske zbore in s tem pridobili nekaj denarja, med glasbeniki in skupinami pa so bili znani po formuli 80:20, kar je pomenilo, da so po odbitju vseh stroškov za koncert zaslužek delili 80 odstotkov nastopajočim in 20 odstotkov klubu kot organizatorju. Če je bil obisk koncerta dober, denarja ni manjkalo, v nasprotnem primeru nikomur ni kaj dosti ostalo. Včasih so stroške pokrili tudi s pomočjo Zveze kulturnih organizacij. Uršič pojasnjuje, da so z občinskimi funkcionarji delali na zelo prefinjen način, v rokavicah, da ni prihajalo do večjih težav, ob tem pa se Bremec spomni tudi na nekatera v tistem času za oblast ekscesna dejanja.

»Takrat je veljalo, da skupine iz Slovenije, ki ne uspejo tudi v Beogradu, niso kaj prida, pa smo ob eni takih priložnosti, ko naj bi na koncertu nastopilo več skupin, na plakat napisali Desant na Beograd. Datum koncerta je bil 7. april. Nakar me v službo z 'marico' pride iskat policija. Na takratni postaji milice sem smo sedeli v veliki sobi, jaz pri dvaindvajsetih, nasproti mene pa sami dva- ali trikrat starejši. Kaj se gremo, kakšen desant na Beograd bo to. Ko sem razložil, zakaj tak naslov, so nasprotovali, češ da ljudje to lahko razumejo drugače ... Ali pa, ko so se kje preko noči pojavili grafiti, so nas že spraševali, ali so naši,« v duhovitem tonu pripoveduje Bremec in potrjuje, da se v klubu nikoli niso zbirali neki 'mafijaši' ali kadilci trave, kot so nekateri menili. Ravno nasprotno – v KLG so hodili tisti, ki so bili dobri v šoli, da so lahko delovali tudi na različnih področjih v klubu.

Adam Wendling je oblikoval članske izkaznice, vstopnice in plakate je oblikoval Slavko Furlan, Zoran Smiljanić je risal stripe v biltene, poleg že omenjenih so se pridružili številni ustvarjalni posamezniki: Marko Jenšterle – fotograf, pisec, recenzent, Sašo Novak – prvi urednik Glasila KLG, ki ga je še danes vredno prebrati, Andrej Šifrer, ki je bil tudi podpredsednik kluba, Peter Smodila, ki je zagotavljal dragocene zvočne sledi, Pavel Okorn, Marko Košnik, Marjan Kadivec in seveda še mnogo entuziastov.

Organizirali so številne koncerte skupin iz tujine, drugih republik Jugoslavije in seveda domačih. Pankrti so običajno novo ploščo začeli predstavljati v Kranju. »Ko sem ob pripravi dogodka brskal po starih pismih, sem našel dopisovanje s skupino Paraf z Reke, ko smo se po pošti dogovarjali za njihov koncert,« še pove Gojo. Kultna novovalovska skupina Šarlo akrobata pa ljubljanski Buldožerji, legendarna Sedmina, Na lepem prijazni, Drago Mlinarec pa kantavtorji, kot so Tomaž Domicelj, Aleksander Mežek in Andrej Šifrer z gosti ... »KLG je bil takrat nedvomno edinstvena združba, ki je delovala na način samoorganiziranja. Imeli smo veliko podporo v Marku Studnu, ki je na ZKO uspel prepričati starejše, ki so sicer imeli manj posluha za glasbo mladih. Včasih so nam celo pomagali pokriti zgubo kakšnega koncerta,« se spominja Marko Košnik, ki mu je žal, da klub ni dobil prave transcendence v pravi koncertni dvorani, ki je Kranj še danes nima.

Večer je trajal še dolgo, KLG-jevci so izmenjevali spomine, tudi tokrat ob dobri glasbi. Mimogrede, svojo zavzetost za glasbo so pokazali tudi s priložnostno izdajo zgoščenke s posnetkom koncerta skupine Sedmina, ki je bil v Delavskem domu 24. februarja 1978, dodali pa so še zgoščenko z izdajami biltenov od leta 1977 do leta 1982.