Sij in sence božiča

Gospodarska in moralna kriza imata svoje korenine v oddaljevanju človeka od Boga in bližnjega, je zapisal v poslanici papež Frančišek.

Kranj – Jutri bo božič. Le redki so dnevi v letu, ki bi se dotaknili toliko ljudi, vernih in nevernih, bogatih in revnih, svobodnih in zatiranih, kot ta praznik z globoko versko in splošno človeško vsebino. Včasih je na predbožični večer in na božiča dan tudi na najbolj krvavih frontah utihnilo orožje. Za nekatere je predvsem verski praznik, za druge dan, ki poveže družine in prijatelje ter zbliža ljudi, ki so si postali tujci. Za veliko večino pa je oboje. Ko pa so svet in z njim tudi nas začele stiskati klešče krize, je postal božični čas tudi čas solidarnosti in pomoči ljudem v stiski. Božič je to dejansko vedno bil, je povedal v pogovoru za Gorenjski glas pater Robert Bahčič z Brezij. Samo mi, ki nam je bilo morda predobro in nismo videli ljudi v stiski, smo na to pozabili. Papež Frančišek je v poslanici za dan miru 1. januarja zapisal, da imata gospodarska in tudi moralna kriza izvor v oddaljevanju od Boga in bližnjega in da je treba odpreti vrata bratstvu, v katerem bo bogastvo pravično razdeljeno med vse ljudi. Božič torej v svojem bistvu ne izgublja sija, le ljudje smo ga s svojimi ravnanji prekrili s preveč sencami …

Božič je največji krščanski praznik. Jutri ga bodo po gregorijanskem koledarju praznovali evangeličani in katoličani, januarja pa večina pravoslavnih vernikov, ki so obdržali julijanski koledar. Slovenski evangeličani pričakujejo božič običajno, skladno z njihovimi verskimi zapovedmi. Le drugega škofa imajo. Gezo Ernišo je po osemnajstih letih nasledil Geza Filo, ki je sedež cerkve prenesel iz Moravskih Toplic v Ljubljano in ji tako dal vse­slovenski pomen. Za katoličane, tako v milijardni svetovni, ali kot rečejo, vesoljni Cerkvi kot v Sloveniji pa je letošnji božični čas drugačen od preteklih. Novi papež Frančišek je usmeril nov veter v vatikanska jadra in pokazal, da v kuriji in okoli nje, med ljudmi s škrlatnimi pokrivali ni več nedotakljivih in da je sprevržena morala začela nevarno zajedati katoliško Cerkev in njen nauk. Pri tem se sploh ni pregrešil zoper vero in postave, ampak je začel delati tisto, kar vera v resnici zahteva.

V primeru katoliške Cerkve na Slovenskem se je Frančiškov reformni veter spremenil v cunami, ki je odnesel dva njena najodgovornejša dostojanstvenika, nadškofa Antona Stresa in Marjana Turnška in prepihal nekatere redove. Prvič v samostojni Sloveniji je bil na zaporno kazen, ki še ni pravnomočna, zaradi gospodarskih, ne moralnih, prestopkov obsojen domnevni arhitekt finančnih nečednosti v mariborski nadškofiji, sedaj že nekdanji stolni kanonik Mirko Krašovec. Leto poprej pa sta morala domnevno zaradi moralnih in materialnih prestopkov, kot so takrat utemeljevali ta ukrep, v osamo nadškofa Alojz Uran in Franc Kramberger. Katoliška Cerkev v Sloveniji je bila obglavljena, vendar je bil po oceni Vatikana ta ukrep učinkovitejši kot pa še naprej dovoljevati finančni in z njim povezan moralni razkroj. Težko je napovedati, kdaj bosta svoja sedeža zasedla nova nadškofa v Ljubljani in Mariboru. Vatikan se običajno premišljeno odloča. Če mi je dovoljena špekulacija, bosta to moža, ki nista obremenjena s prtljago slovenskih zdrah in bosta na daljši rok postavila stvari, kamor sodijo. Doma ni velike izbire, na tujem pa se bo že našel kdo.