Če 'maš čemaž

Pomladni kralj sliši na njegovo veličanstvo čemaž. Sonči se tudi v slavi drugih imen: divji česen, medvedji česen, kačji lek, štrkavec. Njegovi dvorni sorodniki so drobnjak, čebula, česen, por. Dolgo časa je bil rastlinska pepelka, zdaj pa je že nekaj časa ponovno ustoličen kot zel, ki požene brž po zmrzali in je zelenjava, začimbnica in zdravilno zelišče hkrati. Raste malone po vsej Evropi, le v Sredozemlju ne, najdemo pa ga tudi v Angliji in zahodni Aziji. V alpskem predgorju ga najdemo do višine 1900 m, zaman pa bi ga iskali na Vzhodnem Tirolskem ali v madžarskem nižavju. To zeleno plemstvo zraste od dvajset do štirideset centimetrov visoko, njegove krone pa so snežno beli cvetovi. Za rodnost ni v zadregi, le da ima vlažno, apnenčasto in humusno zemljo in blago senco listnatih gozdov ali loke večjih rek. Ko se bliža poletje, zgineva kot snežaki v spomladanskem soncu, a seme mora biti takrat že izoblikovano. Nekateri trdijo, da je na kvadratnem metru tega zelenega kraljestva najti devet tisoč semen. Drugi opozarjajo, da bog varuj, če bi ga zamenjali z listi šmarnice, ki je pod svojo volančkasto belino hudo strupena. Kjer ne diši po česnu, pustite kralja pri miru. Ta zeleni kraljevski čudež je zelo zdrav, pomaga pri črevesno-želodčnih težavah, znižuje visok krvni tlak, ima antibiotične lastnosti, pomaga celo pri artritisu. O njem piše rimski Plinij starejši (l. 23 ali 24 po n. št.–24. 8. 79, ob izbruhu Vezuva), ki ga imenuje allium ursinum ali medvedji česen in trdi, da je poslastica in dober za zdravje. Med germanskimi plemeni je veljalo, da medvedji česen daje moč in vznesenost, ki sta med bojevanji več kot dobrodošla. V Islanski eddi je krepko čaščen močno zeleni čemaž in v eni izmed pesmi izročilo pravi, naj se ga da tudi v medico, da ublaži vse strupene snovi. Germani imajo celo runo za čemaž. Karl Veliki je že okoli 812 spoznal moč čemaža in ukazal, naj ga gojijo na vseh njegovih posestvih. Sveta Hildegarda iz Bingna (1098–1179) ga je priporočala samo kuhanega, ker se pri kuhi uničijo škodljive snovi. V islandski eddi, zapisani v starem islandskem jeziku v 13. stoletju, po pokristjanjenju, najdemo sage o starih germanskih bogovih in ljudskih junakih, v njih pa tudi o kralju pomladi, ki po zmrzali prinese prve odtenke zelene barve in daje prvinsko moč. Danes je ta čaščeni kralj pomladi ljudski vladar, o njem se piše, razpravlja, njegovo čaščenje pa je upravičeno. In če imate doma pri roki čemažev pesto, je pestrost na mizi zagotovljena.

Čemažev pesto

200 g čemaža, 100 pinjol, 50 bučnih semen, 120 g parmezana ali pecorina, 3 stroki strtega česna, 500 ml deviškega oljčnega olja, črn poper, piranska sol.

Čemaž operemo in dobro osušimo. Potem, če je treba, ga popivnamo še s papirnato brisačo. Liste drobno sesek­ljamo in jih damo v skledo. Dodamo strt česen, drobno sesekljane, brez maščobe popražene pinjole in bučna semena. Počasi prilijemo olje in pridamo nariban sir. Popramo in solimo ter damo v čim manjše kozarčke. Pesto mora biti prekrit z oljem. Hranimo ga v kozarčkih v temnem in hladnem prostoru.