Vsak zemljevid ima svojo zgodbo
V Knjižnici Medvode so v sredo odprli razstavo starih zemljevidov pod naslovom Zgodovina brez zemljevidov je slepa.
Medvode – Zbirko dragocenih starih zemljevidov za razstavo je posodil pravnik Jernej Sekolec, ki živi in dela v tujini, kadar mu dopušča čas, pa z veseljem pride na oddih v Medvode. V medvoški knjižnici si je tako mogoče ogledati zemljevide iz 16., 17., 18. in 19. stoletja, ki prikazujejo slovensko ozemlje in njegovo bližnjo okolico. »Vsak zemljevid ima svojo zgodbo in zgodovina nekaterih je še posebno zanimiva,« je ob odprtju razstave k potovanju v preteklost povabila direktorica Knjižnice Medvode Jana Krašovec. V sredo so bili na ogled originali, ki so jih zdaj nadomestile reprodukcije.
V zgodovino državnih tvorb, ki jih danes ni več, je zbrane na odprtju razstave popeljala poznavalka stare kartografije in sodelavka Trubarjevega antikvariata Stanka Golob, ki je pripravila tudi spremno besedilo k zemljevidom na razstavi. Pojasnila je, da se je kartografija razvila že zelo zgodaj, saj so ljudje kmalu spoznali, da se bodo lažje znašli v okolju, če ga bodo upodobili. »Ko so potovali, so ozemlja narisali, da so lahko to potem uporabili še drugi,« je razložila Stanka Golob. Prvi zemljevid izhaja iz Mezopotamije, ko so leta 3800 pred našim štetjem na glineni ploščici upodobili mesto. Kartografija se je hitreje začela razvijati v 15. in 16. stoletju, za prvega kartografa pa velja Ptolemaj. Zemljevidi so bili tiskani v različnih tehnikah. Najstarejši so bili izdelani v lesorezni tehniki, kasneje so uporabljali bakrorez, nato pa kratek čas jeklorez, saj je bilo jeklo težko dolbsti. Nadomestila ga je litografija oziroma kamnotisk, ki so ga uporabljali vse do 19. stoletja oziroma odkritja fotografije. V 17. stoletju so se začeli uveljavljati tudi slovenski kartografi, pri čemer posebno mesto pripada Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je imel leta 1678 prvo bakrorezno delavnico na Kranjskem. Za začetnika bakroreza in njegovega najznamenitejšega predstavnika sicer velja Albrecht Dürer iz Nürnberga. Na razstavi si je mogoče ogledati zemljevide kartografov Mercatorja, Hirsvogla, Orteliusa, Janseniusa, Homana, Kindermanna, Smitha in Florjančiča, ki je na 12 listih upodobil deželo Kranjsko. Enega od teh listov je mogoče videti tudi na razstavi. Razen zemljevidov so na razstavi prikazali tudi dve veduti, in sicer Goričan in Smlednika. Kot je pojasnila Stanka Golob, se je pogosto dogajalo, da so lastniki gradov z zemljevidov iztrgali zgolj slike svojega gradu.
Ob odprtju razstave so za Jerneja Sokolca pripravili tudi posebno presenečenje, saj so mu uredniki knjige Zemljevid Ilirskih provinc iz leta 1812 dr. Janez Šumrada, dr. Milan Orožen Adamič in Primož Gašperič poklonili izvod knjige in faksimile zemljevida.